Razmetanost je šokantna. Ne zaradi svoje vsebine in sporočil, pač pa zaradi avtorja. Andraža Terška poznamo kot ustavnika, pravnega filozofa, publicista, esejista. Kot nekoga, ki s trdo prozno besedo, bodisi pisano ali izrečeno, in z iz dneva v dan bolj (post)utopično željo po razstrupitvi redno posega v celostno in – to si upam trditi – nepovratno zastrupljeni javni prostor.

Teršek je do zdaj vedno deloval kot nekdo, ki je z zaletavanjem v betonske zidove in grizenjem bodečih žic za svobodo, da, svobodo v najširšem smislu, pripravljen žrtvovati glavo. Dobesedno. Tudi v romanu Brutalci. In prav zato je njegova po-etika tako prekleto presenetljiva: iz neposrednega »hardkora«, iz neprizanesljive pornografije javnih dejstev, se avtorjev alter ego (pre)pusti povleči na polje nežno (samo)izpovednega, tja, kjer je za tako skrajno senzibilnega posameznika morda celo manj varno kot tam zunaj – med etičnimi pohabljenci in mnenjskimi posiljevalci vseh vrst. Terškov ko-lirični sprehod je darilo utrujeni duši. Vse je lažje, ko si rudar (do)končno prizna, da je prvinsko in predvsem – umetnik.

Po proznem prvencu Brutalci, v katerem nam je Andraž Teršek postregel s številnimi žanri in filozofskimi uvidi, je pred nami še pesniški prvenec avtorja, ki je v javnosti znan zlasti kot pravni filozof, profesor in pisec knjig na temo ustavnega prava.

Teršek v svojih pesmih načenja vprašanja pravičnosti, varljive narave družbene moči, imaginarnih statusnih simbolov, praznikov in življenjskih utopij.

Obsežna zbirka pesmi Razmetanost pozlačenega drobca se spopada z isto tematiko kot njegov prozni prvenec Brutalci, saj na več mestih izpostavlja ugotovitve, da je demokracija le “konceptualna zmeda“, medtem ko so ljudje “sužnji, podložno nabiti na deske nesvobode, ponižanja in nedostojanstva”.

V njej nenehno lahko sledimo pozlačenemu drobcu liričnih utrinkov pesmi, ki v sebi nosijo izpovedni moment spoznanja o usodni prepletenosti vsega živega in umetelnosti postavljanja vedno istih eksistencialnih vprašanj. V zbirki sicer najdemo dokaj borne poskuse oblikovanja pesmi v neke smiselne celote, forme in celo rime, a se avtor vsakič znova znajde na točki, ko ne zmore usmeriti toka misli in čustev v smeri zastavljenega ekspresivnega pesniškega izraza, ki se bolj kot ne steče v ustaljene tirnice racionalizacije in začaranega kroga čustvene sabotaže. Tako lahko v knjigi poleg filozofsko navdihnjenih fragmentov, navdihnjenih z misleci, kot so Sokrat, Platon, Aristotel, Kant in Nietzsche, najdemo tudi osebnoizpovedne in ljubezenske pesmi, ki opisujejo bolečino odpiranja pred drugim, strah pred hrepenenjem in izgubo samonadzora ter upanjem, da v tej medsebojni igri ne izgubiš samega sebe: “Beseda kamen je postala. / Samonadzor je penast val izpral. / Jaz bi ostal, / a tega nisem zmogel, / le hrepenel sem / in se bal, / da hrepenenje bi me zadušilo. / Zabilo me je v tla, / kot školjko v globini. / Tam zgoraj je nekje nebo / in je gladina, / kjer sta v odnosu zažarela / in se objela, / kot objame noč ugašajoči dan. / Boli in peče in skeli. / Priznam.”

Teršek v svojih pesmih načenja vprašanja pravičnosti, varljive narave družbene moči, imaginarnih statusnih simbolov, praznikov in življenjskih utopij ter jih v pesmi z naslovom Ni dosegljivo združi v misel: “Ne zanima me doseganje. Ali dosežki. Zanima me rast. In padci.”

Svet ni črno-bela dolina solz, temveč mavrica refleksij in nenehnih preizpraševanj stičišč med samim sabo in božjim, med praznino in hrepenenjem po izpolnitvi, med moškim in ženskim polom, nebom in zemljo. V pesmi Nebo je tam, kjer si in me nipride v zaključku pesmi do nekoliko gnostične ugotovitve: “Jaz ostanem. Vedno ostanem jaz. Sovražim svoje ostajanje. Gledam proti obzorju v nekoč. Slepim se, da te vidim, da si v izmišljeni resnici ti moje nebo. Jaz ostajam na tleh; samo tu lahko iščem svoja nebesa.”

Tu in tam se zgodi, da pesnik odstopi korak stran od prizemljenih želja in ustaljenih pesniških vzorcev ter se prepusti valu navdiha – tako v pesmi Zgodi se, ki je med najboljšimi v zbirki, iskreno zapiše: “Lahko se zaljubiš v žensko, o kateri ti drugi moški niso / govorili / in si je tvoji prijatelji ne želijo. Na skrivaj. / Lahko. Se zgodi. / Ko bi se le zgodilo. / To bi znalo biti tisto pravo. / Tudi je. / Srh in bitje srca z ojačevalci. / Se mi je zgodilo. / In vem.”

Čeprav pesmi Andraža Terška v zbirki Razmetanost pozlačenega drobca v estetskem merilu ne ponujajo nekega presežka – metaforike in sublimnosti je v njih le za vzorec –, pa nudijo vpogled v načine ustvarjanja intelektualca, ki v pesmih gradi svoj prepoznavni ritem. Zgodi se, da občasno z eno nogo zdrsne v brezno, ki ga razpira z vprašanji in nezaključenimi verzi, in se vsakič znova podaja v bitko, ki že v štartu izniči pojem zmage. Bralcu se na trenutke zazdi, da je avtor bolj vešč pisanja v prozni obliki, vendar pa skozi pesem lažje razvije spontane asociacije in neobremenjene miselne tokove, ki prinesejo marsikateri katarzični uvid tako pesniku kot bralcu.

Miša Gams. Iz oddaje S knjižnega trga.

Brutalec in brutalec – lca; posameznik, ki je drugačen, zaradi drugačnosti pa lahko izstopa, tudi ekscentrično, a v pozitivnem pomenu besede. Človek, za katerim se zaradi drugačnosti kadi in se vanj kot ose zaletavajo psihopati, sociopati, pokvekarji, ubožci, nesramneži, privoščljivci, lažnivci, nesposobneži, brezdušneži, prevaranti, goli formalisti, slonokoščeni stolpiščarji, javni nastopači, strokovni estradniki, lunaparkovci, sejmiščni pridigarji itd. Človek, ki skozi življenje stopa umno. Človek, ki javno razgalja in uporablja kritični um. Uspešen človek, ki je uspeh dosegel z dostojnim delom, znanjem, veščinami, vselej utemeljeno z umom, intelektom, moralno prepričljivo, etično dosledno ali strokovno suvereno, zatorej pošteno. Človek, ki živi pošteno in je prepoznavno občutljiv za pravičnost. Oseba, ki ima že v genih zapisan odpor do pokvarjenosti, krivice, primitivizma, popreproščenja, slabega okusa, slaboumja, javnega cirkusantstva in lunaparkanja, samopromocijskega estradništva in plebejskega krošnjarstva. Antipod Butalcev. Pripadnik manjšine prebivalcev Novih Brutal, nekdanje konferenčne sobe v metropolskem hotelu, kraja bivanja zadnje skupine preživelih potomcev človeške civilizacije tik pred koncem sveta. Človek, ki nekaj pomembnega naredi ali ne naredi na poseben in dober, po kakovosti tudi prepoznaven način. Človek, ki je lahko legitimen vzor. Športnik, intelektualec, učitelj, državljan, starš, prijatelj, umetnik, delavec, partner, ki je osebnost s prepričljivo integriteto, častjo in dostojanstvom. Če je ona, je brutalka.

Brutn! Ko gledate Slovenijo, imate občutek, da gledate trumanovski resničnostni šov, pri katerem so nastopajočim rekli, naj počnejo čim bolj nore, divje, odbite, opolzke, bebave in odvratne reči, ampak res nore, divje, odbite, opolzke, bebave in odvratne, tako nore in bebave, da bodo tisti, ki to gledajo, ob vsaki novi norosti in bebavosti pomislili, da je bilo s tem doseženo dno, a potem na svoje veliko presenečenje – in veselje, če smo že ravno pri tem – ugotovili, da dna dejansko sploh ni in da to, kar so videli in slišali, ni še nič, medtem ko bi nastopajoči navdušeno tulili: Tega ni nikjer drugod! To je samo pri nas! Brutn! In Andraž Teršek briljantno ujame ta brutalni antropološki trenutek slovenske unikatnosti in presežnosti. Brutalci so potopis, esej, reportaža, politična grozljivka, teater krutosti, posebno poročilo, traktat, recenzija, satirikon in kakopak roman à clef: če ga bodo kupili vsi tisti, ki v njem nastopajo, potem bo to prva knjiga, ki jo bo imel vsak Slovenec. In spet bi lahko vzkliknili: Tega ni nikjer na svetu! Brutn!

Marcel Štefančič, jr.

***

ANDRAŽ TERŠEK je doktor pravnih znanosti. Kot pravni teoretik in filozof, predvsem pa sodobni ustavnik, je predstavnik pravniške avantgarde. Zaposlen je kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem v Kopru. Predava teme iz prava, etike, politologije, psihologije, edukacije in aktivnega kritičnega državljanstva. Je avtor številnih znanstvenih in strokovnih del. Javno si prizadeva za zaščito dostojanstva in pravic ljudi, ki jim kakovost življenja neupravičeno slabšajo odločitve upravnih organov in sodišč. Aktivno ukvarjanje z rekreativnim športom je zanj nepogrešljivo, največ športne pozornosti pa namenja teku, hoji v vzpetine, tenisu in kolesarjenju. Ne preneha kupovati knjig, ki jih vselej podčrtuje, a prav vseh ne prebere v celoti. Knjiga Brutalci je njegov literarni prvenec.

V Brutalcih, knjigi, ki govori »izključno in samo o nas«, se je Teršek, prvovrstni obsesivec – brutalec – na številnih ravneh, zavestno lotil rušenja vseh knjižnih pravil.
In uspel.
Brutalci so družbeno-politično-ekonomska psihoanaliza Slovenije in slovenstva. Teršek je neizprosen tako do sebe kot do okolice. Njegovo pisanje, ki se na prvo žogo morda zdi hektično, je v resnici boleče strukturirano čutenje nepovratnosti, v kateri se je znašla naša država. Nepovratnosti, ki jo avtor ves čas spremlja iz neposredne bližine in ji (do)pusti, da mu pride do živega, saj je po njegovih besedah, tako kot maksimalna intimna izpoved, to del njegove družbene vloge. Naloge.
Brutalci so hibrid številnih, na videz nepovezljivih in nekompatibilnih žanrov. Hibrid, ki deluje. Strokovni eseji se uspešno zlivajo s skoraj liričnimi zasebnostmi. Politična satira se druži z znanstveno fantastiko, ki diši po Douglasu Adamsu. Družbeno angažirana besedila, gnana s stotinami in stotinami kolesarskih kilometrov in teniških udarcev, so sestavni del romana, ki se na vsak način skuša brez varovanja prebiti prek spolzkega cankarjanskega vaginalnega previsa. Na trenutke se zdi, da je vse skupaj le velika gledališka igra, a to so tudi edini trenutki, ko avtor bralcu sprosti dihalne poti in mu ponudi kanček upanja, te metafizične kategorije.
Andraž Teršek je s svojim literarnim prvencem opravil temeljno nalogo javnega intelektualca. Opozoril je na ključne probleme in ob odprtih vprašanjih ponudil celo nekaj sila konkretnih odgovorov, ki bodo verjetno izzveneli v prazno, glava pa bo od udarcev v zid neomejene omejenosti le še bolj otekala.
Dokler je ne bo razneslo.

Boštjan Videmšek, Bukla 104