Slepi prihodnosti sem zaupal svojo srečo; življenjski naivnosti sem roke ovil okoli vratu. V vrt jutranje zarje sem se napotil – neučakanec… in obstal. Zrli so vame beli kamni dolgih poti – takt za taktom so nizali dvom; na ledenem asfaltu pele so sence potlačenih prividov in želje so se v zarjo prelile. — Počasi...
Še niste registrirani? Za dostop do zaklenjenih člankov na Ustavniškem blogu, se morate najprej registrirati. Z registracijo boste ustvarili svoj uporabniški profil, s katerim boste kasneje lahko dostopali do objav. Pri registraciji boste morali izpolniti obrazec za registracijo. Registracija je enkratno dejanje, ki ga izvedete zgolj enkrat. Sledite navodilom s klikom na »Registrirajte se«.
Registrirajte sePrijavijo se lahko samo že registrirani uporabniki. Ko ste enkrat registrirani in imate svoj uporabniški profil že ustvarjen, se lahko prijavite s svojim uporabniškim imenom in geslom, s klikom na »Prijavite se«. Prijava ni mogoča brez predhodne registracije.
Prijavite se