Slepi prihodnosti sem zaupal
svojo srečo;
življenjski naivnosti
sem roke ovil
okoli vratu.
V vrt jutranje zarje
sem se napotil – neučakanec
in obstal.
Zrli so vame
beli kamni dolgih poti –
takt za taktom
so nizali dvom;
na ledenem asfaltu
pele so sence
potlačenih prividov
in želje so se v zarjo prelile.
Počasi sem tonil
v vrtinec sestradanih fraz
in vedno bolj sem bil slep –
za čudež,
za jutrišnji dan,
za iluzije,
pribite na križ.