Informacijski ocean:
Na svetovnem spletu je enormna količina informacij. Treba je osredotočeno iskati, kar se išče. Ni vselej lahko najti, a se najde. A tudi, ko se najde, to ne pomaga veliko, če nimaš znanja, ki bi ti omogočalo prepričano razumeti in verjeti.Informacije so različne. Informacije so tudi diametralno nasprotne. O medicini. O znanosti. O rezultatih, analizah, ugotovitvah, domnevah, predvidevanjih, testih…
Nimamo znanj, da bi jih razločevali in selektivno razvrščali s prepričanjem. Tisti, ki nimamo znanj s področja medicine, naravoslovja in tehnike.
Pravica vedeti in dolžnost povedati:
Javnost ima PRAVICO do obvežnenosti, do “vedeti.” Mediji, zlasti javna RTV Slovenija in druge, po dosegu in vplivu primerljive medijske hiše (POPTV in KanalA), pa imajo DOLŽNOST, da poskrbijo za celovito, objektivno, nepristransko, jasno, konkretno in razumljivo obveščanje javnosti. Ažurno. Dnevno. Iz ure v uro. Da iščejo, preiskujejo, raziskujejo, vabijo pred mikrofon in kamero suverene, verodostojne in odlične predstavnike medicinske znanosti in zdravniškega poklica. Slovenijo bogatijo ti in taki ljudje. Tu so, v domovini. Početi to vsak dan, večkrat dnevno, v času največje gledanosti – javnost ima pravico, politično, etično, ustavno in temeljno, do takega obveščanja. Ne gola statistika, ne dvovrstično novičkarstvo, ne golo komentarčkarjenje, ne povzetki tiskovnih konferenc, oblastnih sporočil za javnost in PR frazarjenja. Analize, preiskave, raziskave, sinteze, razlage – VSEBINA. BISTVO. JEDRO.
Enako velja za radio – ob tem, da ljudje v pretežni večini zvečer gledajo TV.
Ne dnevna – strankarska – politika. Ne PR Vlade RS. Ne samo vladne komisije in strokovne skupine. Pač pa “medicinska skupnost” Republike Slovenije. Ki obstaja, ki je obsežna, ki je odlična, suverena, na številnih področjih genialna. Dvome, nejasnosti, nerazumevanje, napačno razumevanje… je treba javnosti pojasniti, ljudi je treba podučiti. Predvsem pa pomiriti in ne še naprej strašiti. Strokovno, resnicoljubno, objektivno, znanstveno, strokovno, z dejstvi, dokazi, konteksti, ozadji, vzroki in posledicami itd.Tudi glede vsebine spodaj pripete objave. Kaj je s tem? Tega ne vem.
Ljudje in Človek:
Z ljudmi se ne ravna ravnodušno. Z ljudmi se ne ravna zavajajoče in manipulativno. Z ljudmi, ki sprašujejo in dvomijo, se ne ravna jezikovno pretepaško in se jih ne naslavlja, obtožuje ali celo preganja kot kriminalce. Javnosti se ne žali. Z ljudmi se ne ravna kot z bedaki. Ljudi se ne žene iz kota v kot, kot govedo ali ovce. Z ljudmi, volivkami in volivci, se ravna spoštljivo, prizanesljivo, mehko, skrbno, odgovorno, človeško. Ljudi se ne žali. Ljudem se ne skriva informacij. Ljudem se ne laže. Nič od tega se ne počne ljudem in z ljudmi, če si DRŽAVA, ki si zasluži to ime. Če si VLADA, ki si zasluži ta status. Če si OPOZICIJA, ki si zasluži ta status. Če si STROKA, vredna te oznake. Če si MEDICINA, če si ZNANOST, če si INSTITUCIJA, vredna tega statusa. Če si FUNKCIONAR, vreden položaja. Če si ODLOČEVALEC. Če si MEDIJ, če si NOVINAR/NOVINARKA…
Vmesna pripomba:
Včeraj (četrtek) sem gledal oddajo GLOBUS (ne Tarča! – se opravičujem). Dobro. Razumem. “Vladavina prava” je pomembna tema. A ta tema je vsekakor bolj pomembna – o tem sem prepričan – glede na stanje in dogajanje v državi, kot glede na stanje in dogajanje npr. na Poljskem, ali v ZDA. In konkretizacija te teme, “vladavina prava”, je ob stanju in dogajanju v državi vsekakor veliko bolj pomembna za stanje in dogajanje v državi, tu in zdaj, kot “splošen” klepet o vladavini prava.
Ne razumem več agende RTV SLO.
Gledal sem tudi Odmeve. Gledal in poslušal sem svojega nekdanjega lečečega zdravnika. Strokovno, umirjeno, razumljivo. Dobro. A imel je premalo časa. In “sogovornica na daljavo” ni bila uglašena na frekvenco pogovor. To ni kritika. Sploh pa ne osebna. Tokrat je to golo mnenje – o dogodku, prikazu.
In to je premalo. Bistveno premalo. V nekaj minutah se vprašanja lahko odprejo, ne morejo pa se vsebinsko izčrpno pojasniti. Tako, da jih javnost razume in sprejme pomirjujoče. Predvsem z ozirom na vprašanje, kako ravnati in na kaj biti posebej pozoren. Brez strašenja, brez nejasnosti, brez sivih con – izčrpno. Uporabno. Oprijemljivo. POMIRJUJOČE.
Realnost, realnosti in nerealno, ali surrealno:
Imam več kot le vtis, da potekajo najmanj tri paralelne realnosti (pri čemer ne trdim, da je katera od realnosti res “realnost”): ena pri odločevalcih, ki z ljudmi ravnajo kot s tretjerazrednimi in nepomembnimi osebki, ki imajo samo volilni pomen – ob volitvah; druga v medijih, ki drsijo po lestvici odgovornosti za ljudi in pred ljudmi navzdol; tretja na družabnih omrežjih. Med vsemi tremi je enormna razlika. Na račun ljudi. V škodo ljudi.
Institucije oblasti – odločanja:
Informacijska pooblaščenka in njen Urad zgledno opravljata svoje delo. Če te institucije ne bi bilo, bi v tem trenutku ljudje ostali brez sleherne institucionalne zaščite svojih pravic in svoboščin.
Kaj počnejo sodišča?
Kaj… , ne, molčal bom o Ustavnem sodišču. Redko molčim. In ko molčim, ponujam jasno in glasno sporočilo.
Eno institucijo bom preskočil. To se mi zdi najbolje.
V Uradu Varuha človekovih pravic še vedno “proučujejo” stanje in dogajanje v državi? V vrtcih in šolah? V parlamentarnih odborih in komisijah? V zdravstvenih ustanovah?
Civilna družba – v narekovajih – in politika vs. antipolitika:
So se kolegi in kolegice pravniki in pravnice… Se je “pravna skupnost” izselila iz države?
Kdo so tisti, ki dnevno “iščejo, berejo, preiskujejo, raziskujejo, sprašujejo…” in “obveščajo”? To so ljudje. Državljanke in državljani. Ki za to niso plačani. Ki imajo svoje življenje, družine, otroke, partnerje, skrbi, probleme z zdravjem, življenske stroške… Na družabnih omrežjih. Ti, oni so zdaj POLITIKA. Samo oni so zdaj POLITIČNI. Oni se gredo POLITIKO. V pristnem pomenu, aristotelovskem. Vse drugo, vsa dnevna politika, je totalna ANTIPOLITIKA.
Bodo (bomo) ljudje morali ustanoviti svojo televizijo, svoj radio, svojo PR službo, najeti svoje strokovne skupine, s svojimi kamerami hoditi od vrat do vrat kliničnih centrov, bolnic, zdravstvenih zavodov, ustanov, domov… In spraševati? Postavljati vprašanja? Beležiti, popisovati, zapisovati, snemati in objavljati odgovore, razlage, utemeljitve…? Ne, tega ne moremo. In ne zmoremo.
Znanje:
Predvsem pa ne, ponovim, obvladaj(m)o tematik, ki določajo naš vsakdanjik, to stanje, to dogajanje (z izjemo prava, ko gre zame, a tudi sam sem omejen, ker vsega ne vem in ne znam, predvsem pa ne zmorem). Ne obvladamo medicine. Ne obvladamo kratic, merskih enot in formul, ki se uporabljajo v znanstvenih medicinskih procesih. Če sploh uspemo priti do pravih dokumentov ali virov, ker tudi iskati ne znamo tako, kot znajo tisti, ki to suvereno obvladajo. Zato lahko samo sprašujemo. In dvomimo.
Kaj je narobe s to sliko?
Kdo bo začel popravljati to sliko?
Kdaj? Pred 2025? 2027?
Ali vsebina pripete objave drži, ali ne drži? Kaj drži? Kaj je res? Kaj ni res? Ima to pomen? Kakšen?
Kaj sporoča? Kaj je storiti? Zakaj? Kako? Kje?
Jedro in tisto okrog jedra:
Koliko predlogov sprememb ZNB se je že zbralo v DZ? Kateri je zadnji predlog? Kaj pa Zakon o zdravstveni dejavnosti? Kaj pa Zakon o zdravilih? Kaj je s tisto, že izpostavljeno določbo “48. člena”? Sprejem takšne določbe bi bil neznosna nevzdržnost. Jo pravniki še “proučujejo”? Jo še preučujejo v uradu institucije neformalnega nadzora in pristojnosti? Drugje? V zakonodajno-pravni službi DZ? Kaj pravi?
Kje so tisti, ki so bili kričavi, ko je bilo varno in udobno biti kričav?
V imenu javnosti, ki me naslavlja:
Prosim, začnite obravnavati ljudi kot ljudi, kot svoje ljudi, kot sodržavljane in sodržavljanke, kot nosilce oblasti.Apel:Brez provokacij. Brez nasilja. Brez ulice. Brez zavajanj in manipulacij. Brez laži. Brez pasti. Brez preusmerjanja pozornosti drugam – ljudje že vedo, da se pozornost načrtno preusmerja. Vedo, da se jih želi razbesniti in pognati na ulice. Vedo, da se jih želi preslepiti. Vedo, da tega ne smejo storiti.
Starši, stopite in držite skupaj. Šolniki, stopite in držite skupaj. Starši in šolniki, vodstva in učiteljski zbori, stopite in držite skupaj. Stavite na razum. Stavite na celosrčnost in resnicoljubnost. Stavite na svoj poklic in svoja znanja, veščine, vrline. Na integriteto. Na etiko. Na humanizem. Ne na popačene in pomečkane, sramotno izdelane pravne akte in paragrafe. Ne na “izjave” in “obrazce”, “uradne zaznamke.” Ne na stigmatizacijo, segregacijo, diskriminacijo in socialnom izolacijo. Ne na penalizacijo. Stavite na Ustavo. Stavite na mednarodno pravo. Stavite na svoj intelekt pri branju tistega, kar se vam ponuja v branje in uresničevanje, izvajanje. Stavite na svoje znanje in razum. Stavite na čustva, na prizanesljivost, na ljubeč odnos do Drugega. Stavite na Ljudi. Na Človeka. Na Človečnost.
Sicer ste že izgubili, četudi morda ne veste, da ste izgubili. Pa morate vedeti. In za to vam mora biti mar. Sicer smo vsi že izgubili. In izgubljenega ne bomo več pridobili: ne vi, ne mi, ne stari, ne mladi, ne otroci, ne zdravi, ne bolni.
Ne gre za maske, dobesedno:
Maske niso največji problem. Naj se iz mask ne dela največjega problema. Še posebej ne, ko za to ni razumne, še manj nujne potrebe. Ne si dovoliti preslepitve in preusmeritve pozornosti z maskami. Naj maska ne postane simbol tistega, kar se izgublja in se lahko nepovratno izgubi. Večji problemi so. Mnogo večji. In veliko jih je. In niso za maskami, zamaskirani. Očitni so. Vidni. Otipljivi. In v tem je trik tega časa, dogajanja in stanja: človeka naljažje preslepiš tako, da mu tisto, kar se je zanj nedojemljivo (bodisi zato, ker je tako absurdno ali abotno bodisi zato, ker je tako noro, iracionalno ali racionalno nerazložljivo in nedojemljivo bodisi zato, ker je tako surovo in ostudno), vržeš pred oči. In človek pomisli: to pa ja ne drži, to ja ni res, ni mogoče, česa takega ja nihče ne bi počel vidno in slišno, neprikrito, pred očmi javnosti. A to je trik.
Zato uspevajo teorije zarot: indic za indicem vodi do psevdo-dokaza, ki je dojemljiv in racionalno razložljiv.
Realnost pa je vselej bolj kruta, bolj nora in bolj odbita, kot teorija. Tudi grozljivke in srhljivke nekdo zrežira, po tem, ko je nekdo spisal scenarij, igralci pa odigrajo svoje vloge. V realnosti je drugače. Odvija se v živo, “live”. In tisto, kar se odvija v živo, mora biti nepredstavljivo ali skoraj nepredstavljivo, da se lahko odvije v živo. S tem nepredstavljivo postane izvedljivo. Live.
In običajno so prav dejanski zarotniki avtorji teorij zarot; nedojemljivo se odvija, skonstruirane teorije zarot pa preusmerjajo pozornost. Trik je le navidezno genialen. Z zornega kota psihologije, psihoanalize in čustev je tragikomično enostaven.
Za zdravje:
Bolje bo, če si za nekaj minut nadenete masko in trajno odprete oči, ki bodo videle, glavi pa (z iskanjem, branjem, pogovarjanjem, spraševanjem – pristojnih institucij in za ta namen zaposlenih ljudi – in mišljenjem) dopustite, da bo razumela, kot pa, da vse sile, pogled in pozornost usmerjate v maske. Potem boste slabše videli, veliko preslišali in marsikaj prezrli. Vzemite si čas za počitek in ostanite zdravi.