Vprašanji, ki sta prispeli na moj naslov, sta dve, tvorita pa celoto in se glasita:
1. Ali je pedagoški delavec/delavka, zaposlen/a na fakulteti, dolžan/na izvajati predavanja v predavalnici ali ima “pravico” to odkloniti in vztrajati pri izvajanju pedagoškega procesa na daljavo (ZOOM, Skype ipd.)?
2. Če izrazi željo, da ne želi izvajati predavanj v predavalnici, ampak na daljavo, ali sme vodstvo fakultete zahtevati “zdravniško spričevalo” o zdravstvenih razlogih za tako odločitev ali “zdravniško potrjeno izjavo, da delavec/delavka spada v eno izmed ogroženih skupin” prebivalstva?
Zadeva je pravno zelo enostavna – kar pomeni, ker praviloma pomeni prav to, da bodo tudi iz tega naslova nastali mali, večji ali veliki problemi; med vodstvom fakultet in pedagoškimi delavci, nemara tudi študenti.
Preden pojasnim to enostavnost, samo kratko zapišem:
Razumem, da gre za izredne družbene okoliščine. Učiteljsko delo v pristni obliki je zame delo, ki poteka tako, da se učitelj in učenci srečujejo v razredu ali predavalnici, da si gledajo v oči, da govorijo tudi s pogledom, govorico obraza in telesa, da čutijo drug drugega. Neposredno. In se pogovarjajo. Poučevanje (predavanje) na daljvo lahko samo delno uresniči te predpogoje za optimalni študijski proces, kot jih razumem sam. In samo v primeru manjših skupin, ob pogoju, da so vsi sodelujoči hkrati prisotni z zvokom in sliko. Učiteljsko delo, ko učitelj ne vidi učencev, ampak gleda v ekran, si lahko samo miselno predstavljam. Zato ne bi želel menjati osebnega stika z učenci/študenti za računalniško komunikacijo na daljavo.
Vsi učitelji ne mislijo tako. A marsikdo ima za to dober razlog.
Fakultete, na katerih sem zaposlen, so zakonito in ustavno pravilno (tako sem razumel zadnja obvestila na to temo) univ. učiteljem/učiteljicam ponudile izbiro: ali predavanja na daljavo ali v predavalnici.
Odgovor na zgornji vprašanji:
1. Ob veljavi obstoječih ukrepov in ob izvajanju obstoječih ukrepov, kot se izvajajo, ima vsak/a univerzitetni/a učitelj/ica pravico odkloniti predavanja v predavalnici. Prvič, sklicujoč se na obstoječe oblastne ukrepe in institucionalna priporočila ter na način njihovega izvajanja v praksi. Drugič, razlog pod “prvič” se z logično nujnostjo preliva v ustavne pravice do zdravja, zdravega delovnega okolja, varnosti in družinskega življenja (a tiste, ki imajo družine).
2. Če vodstvo fakultet odločitev univerzitetnega učitelja/učiteljice (ali asistenta/asistentke), da ne želi predavati v predavalnici, pogojujejo z “zdravniškim spričevalom” o zdravstvenih razlogih za takšno odločitev ali z “zdravniško potrjeno izjavo, da se oseba uvršča v eno od -bolj- ogroženih skupin,” kršijo zakonodajo in Ustavo: neposredno pravico do varstva osebnih podatkov in zasebnosti, posredno pa še pravico do družinskega življenja (če ima učitelj/učiteljica družino) in do splošne svobode ravnanja, ki je ob danih družbenih dejstvih v danih družbenih okoliščinah stvarno utemeljena s posebnostjo in izrednostjo teh dejstev in okoliščin.
Hkrati je takšno pogojevanje zanimiv paradoks, točneje, protislovje: “zdravstveni razlog” so ukrepi vlade in institucionalna priporočila, ki veljajo in se v praksi izvajajo – kot se.
Seveda enako velja za študente in študentke.
Ob tem še zapišem nekaj pomembnega, četudi ne odločilnega. Pred časom sem ministrstvu, pristojnemu za šolstvo, poslal vprašanje, zakaj študentke pedagoških fakultet ne smejo opravljati strokovne prakse na teh fakultetah. Dobil sem odgovor: ker fakultete niso “vzgojno-izobraževalni zavod.”
S tem to temo izčrpam.
X*