Pred leti sem bil kratek čas član nadzornega sveta STA. Hitro sem odstopil. Ni šlo za poseben razlog. Z direktorjem sva se odlično razumela in sporazumevala, tudi z drugimi člani sveta. Manjšo skupino študentov sem tja pripeljal na obisk, v smislu mini strokovne ekskurzije. Klepet je bil prijeten in koristen. Študenti in študentke so bili z obiskom in prijaznim sprejemom zadovoljni. Sam pa sem enostavno hitro dognal, da to mesto ni po mojem okusu in da ne prinaša izzivov, ki me delovno veselijo in motivirajo.
Slovenska tiskovna agencija je institucija. Morda bi bilo pretirano zapisati, da je državotvorna institucija. Oziroma, niti ne gre za pretiranost takšne oznake, samo ne zdi se prava, najbolj posrečena. Četudi bi se taki tako oznako dalo z marsičem podkrepiti in vsebinsko utemeljiti. Vsekakor pa je STA institucija, ki hkrati odraža državnost in jo sodoloča. Četudi samo posredno. Tudi STA je institucionalna oblika, skozi katero se v družbenem vsakdanu odražata 2. in 39. člen Ustave, ki sta normativni predpogoj sodobnega političnega sistema in pravnega reda: demokratičnost kot vrednota in svoboda izražanja kot pravica in vrednota. Brez institucionalizacije orodij, mehanizmov in tehnik za zagotavljanje pretoka informacij, trga idej in mnenj, obveščanja javnosti in obveščene javnosti ni ne demokracije, ne etike politike, ne pravne države, ne svobode in ne delujočega in učinkovitega sistema zavor in ravnovesij pri delovanju treh vej oblasti. Vse našteto je sicer neformalna, a dejanska in nepogrešljiva četrta veja oblasti. Z njeno pomočjo pa ljudstvo lahko deluje kot peta veja oblasti. Pri čemer je ta številčna oznaka samo simbolična, ker je ljudstvo vselej in nedvomno najpomembnejše dejstvo državotvornosti in državnosti.
Medicino puščam ob strani. O medicini in medicinskih stanjih tistega, ki lahko v najboljšem primeru upa na pomilovanje, enako pa v primeru tistega, ki lahko v najboljšem primeru upa na odpoved ljudskega spomina, zamere, gneva in besa, oba pa v najslabšem primeru lahko upata na odpoved sodne veje oblasti…, naj spregovorijo drugi. Kot predstavnik prava bom zapisal samo tisto, kar je v primerjavi s težkimi pravnimi vprašanji banalno in nezanimivo, čeprav je hkrati zelo pomembno. Država (domnevam, da ni treba podrobneje pojasnjevati, kaj v tem in drugih primerih pomeni ta beseda) mora v vlogi »lastnika« pri odločitvah, ki zadevajo institucije, komunikacijsko, vsebinsko in odločevalno upoštevati vse tiste subjekte (zanje se običajno uporablja izraz »deležnike«), ki imajo status »uporabnikov« – v primeru STA to pomeni uporabnikov storitev agencije, »agencijskega servisa.« Z banalnim in skoraj nezanimivim, a še vedno zelo pomembnim dodatkom, da v pravnih dokumentih, predpisih, morda rahlo arhaično »listinah«, ki določajo družbeni in državni pomen, vlogo in naloge Urada Vlade RS za komuniciranje (tistega urada, ki je državljanki na sedem konkretnih vprašanj, neposredno, tesno in odločilno vsebinsko povezanih z veljavnimi ukrepi, postavljenih kot »zahteva za dostop do informacij javnega značaja«, odgovoril, da odgovorov-informacij ne more posredovati, KER JIH NIMA, KER JIH NI – kar sem že javno objavil), ni dovolila, ni pravice, ne privilegija, ne pooblastila, da sprejme oblastno odločitve o odtegnitvi financ STA, o finančnem onemogočenju STA.
Je pa v Ustavi člen, celo več členov, zaradi katerih tega ne sme. To je tam zapisano, četudi točno to tam ne piše.
Skoraj banalno, četudi malo težje pravno vprašanje, a nikakor težko pravno vprašanje, je pravno vprašanje o tem, kako mora delovati država-oblast-vlada (ali pa občina), ko je postavljena v pravno formalni status/položaj »lastnika.« Za odgovor na to vprašanje zadošča prebrati samo dva odstavka v nepogrešljivi knjigi Komentar Ustave Republike Slovenije: status države kot »lastnika« (ali pa občine – javne oblasti torej) ni skoraj v ničemer primerljiv s statusom lastnika, kadar je lastnik fizična ali pravna oseba. Oboje je ustavno in pravno neprimerljivo. Tudi o tem sem že pisal. Zadnjič, če spomin ni zatajil, v povezavi s primerom Rog in Rogovcev. Zato bom to pojasnilo tu izpustil – internet je hitro dostopni arhiv.
STA ima nalogo, vlogo, lahko zapišem tudi besedo poslanstvo. Izpolnjuje ga. Dobro. Agencija je utemeljena z načelom neodvisnega in nepristranskega novinarskega – in agencijskega – obveščanja javnosti. To počne. »Odločitev« t.im. UKOM-a, da STA kar lepo in enostavno odvzame finančna sredstva, ali bolj točno »odtegne financiranje«, je po svoji naravi ravnanje, o katerem so še nedavno poročali mediji, ko niso poročali o slovenski dnevni politiki in so poročali o Madžarski. Običajno. Morda niti ne o Poljski (kjer moj akademski kolega že četrti teden protestira na ulici, beži pred nasiljem, opazuje pretepanje mladih punc in veliko starejših dam, policijsko otipavanje deklet, ki ga izvajajo policisti moškega spola, opazuje in čaka, kdo bo prvi, ki se mu bo povsem snelo…, ipd.). Niti o Trumpu.
In ne sprenevedajmo se: predstavnik UKOM-a na RTV SLO, ob soočenju z direktorjem STA, ni govoril in govoril o tem, da ne nameravajo ničesar storiti in da ne bodo ničesar storili, ampak je govoril in govoril o tem, kaj so storili, kaj še bodo storili in zakaj bodo to storili.
Seveda bi morali ta poseg, vdor, to brco v slovenski medijski prostor takoj anulirati. Če ne drugače, pa na Ustavnem sodišču.
Kako enostavno je biti nedotakljivi absolutist in se peskovniško igrati antipolitika v drugem desetletju 21. stoletja. Tudi, koliko ljudem in kako hitro, zatorej enostavno, se hrbtenica preobrazi v žvečilko. Zanimivo bo videti, kdo bo o tem prvi napisal knjigo.