Danes mi tudi ne gre na smeh. In se ne zabavam.
1.
Mislim, da je bilo leta … Ne, ne spomnim se leta, ko sem to prvič zapisal. Spomnim pa se le leta, ko so bili moji stavki o tem, kaj lahko naredita svetovni splet in možnost množične, javne, a anonimne komunikacije (pisarije, twiti, posti, zapisi, komentarčkaričkanje … , objave: kogarkoli, kjerkoli, o čemerkoli, o komerkoli, kadarkoli in komurkoli, z nenadzorovano in neomejeno dozo laži, pol-resnic, zavajanj, manipulacij, podtikanj, obsojanj, obtoževanj, groženj…, z vsemi komunikacijskimi možnostmi, ki človeka lahko javno usmrtijo, diskvalificirajo v javnem prostoru, pred drugimi ljudmi, javnostjo, ga prisilijo v alienacijo, socialno stigmatizacijo in izolacijo, posledično pa ga lahko pahnejo tudi v totalno osebno pogubo, čustveni in psihični pekel, končno celo smrt) iz sveta, ljudi, družbe, realnosti…, objavljeni. To je bilo leto 2005, objavljeno delo pa drugi del monografije “Preludij demokracije. Civilna družba in svoboda javnega komuniciranja,” Pravna fakulteta v Ljubljani, zbirka Manet.
https://books.google.si/books/about/Preludij_demokracije.html?id=K99dAAAACAAJ&redir_esc=y
2.
Seveda so ta razmišljanja, te stavke in odstavke, dopolnjevala tudi razmišljanja o posledicah – osebnih in družbenih – dejstva, da bo človek, ravnodušen do pomena in smisla biti Človek, samega sebe lahko prikazoval sebi in drugim ljudem, javnosti, varljivo, premeteno, z lažjo, sprenevedavo, blefersko, zaigrano, prisiljeno… Ne da bi mu bilo ob tem mar, kdo in kaj je v resnici, da s tem predvsem laže samemu sebi in živi v laži, živi laž. V katero pa sčasoma začne verjeti tudi sam. Četudi je njegovo življenje kot tako ena sama laž, fasada, krinka, igranje vloge, zapeljevanje, manipuliranje, izkoriščanje, zloraba, hranjenje z energijo, delom in osebnostjo drugih ljudi, kot zajemanje sape in pitje iz virtualnega studenca surove moči, pozunanjene lepote in videza o sposobnosti in uspešnosti. Vampirizem torej, v tem oziru. Pozverinjenost. Razčlovečenje.
Zlahka sem si predstavljal, četudi me je to močno skrbelo in sem se nekaj časa tega celo pristno BAL, da bodo vse in vse največje človeške SLABOSTI tržno blago, ki se odlično prodaja, neusahljivi vir energije, samoprevare in podlosti, surove hladnosti, seveda tudi neokrnjene zlobe itd. – za vse tiste ljudi, ki bodisi so taki bodisi bodo postali taki bodisi se bodo naučili biti taki. Ker je tako – bojda, domnevam, ZANJE – lažje, manj boleče, nemukotrpno, varnejše, lahkotnejše, kot bližnjica, ki izniči sleherno, še tako mikroskopsko majhno razdaljo – do vsega, kar človeka sicer dela in naredi za svojo Osebnost, za Človeka v sebi, za bitje s hrepenenji, željami, strastmi, upanji… Ki (in zato, da…) utiša govorico srca, zaledeni kri, omrtviči čustva, izolira dušo, zrelativizira toplino dotika, ustvari visok in komajda prebojni (nikoli pa zares, povsem in za vse čase neprebojni) zid, odrine duhovnost, pomiri (četudi le navidezno, nikoli prav zares) duha, ustvari privid, ali pa dejansko stanje notranjega miru in ravnovesja… (če prav to ustvari in veča notranji mir, potem je Človek v človeku nepovratno izgubljen). Z namenom, nevazednim ali celo premišljenim, da potem nič od tega, kar Človeka dela ranljivega in mu povzroča nelagodje in muke, ne bi (več, ali pa sploh ne) povzročalo nelagodij, iztirjenj in zdrsov, trpke in pekoče bolečine v srcu, duši in glavi.
Če ali ko se to zgodi, ko se človek zgodi samemu sebi, komunikacija, besedna in slikovna, ni več pot in način opazovanja, prepoznavanja in sprejemanja drugih in Drugega, niti prizanesljivega in razumevajočega sprejemanja drugih, drugačnih, drugačnosti in Drugega, predvsem pa ne govorica prekrvavljenega, toplega in premikajočega se, bijočega srca. Je le poskus, bolj ali manj uspešen in posrečen v posledicah zanja samega, kako ustvariti varni pristan, zavetje pred vsem, kar Človeka dela za Človeka. In ga tako in zato RANI. Torej gre za poskus zavarovanja samega sebe predvsem pred bolečino, ki jo povzročajo ravnanja, navade, dopuščanja, odpuščanja, sprejemanja in dajanja, najbolj pa čutnost, čustvenost, čustvovanje, bližina, srčna toplina, iskrenost, neposrednost, psihične senzacije in – misli v glavi. Dobroverne in dobronamerne, četudi tako pogosto zmotne in povsem deplasirane – ker se človeku nihče ne more tako zelo in toliko časa lagati, kot on sam, samemu sebi, kot mu lažejo njegovi lastni možgani.
Človek, ki okrog sebe postavi visok in debel zid, morda še takšno streho, ali se vkoplje v jarek…, ni močan, pogumen, neustrašen, junaški, samozavedajoč se, “z jajci”… in odločen v svoji moči, pogumu in hrabrosti. Ali napolnjen in izpolnjen z vrlinami. Človek, ki je močan, pogumen, neustrašen, junaški, samozavedajoč se, “ima jajca”…in je odločen v svoji moči, pogumu, hrabrosti, napolnjen in izpolnjen z vrlinami – tak človek ne potrebuje visokih in debelih zidov, streh, jarkov…, da bi ga varovali pred drugimi ljudmi in svetom, tudi – ali zlasti – pred njim samim.
3.
Ob vsem tem so razvrednotenje in izmaličenje pogovora, jezika, besed, sporazumevanja, pogovarjanja, razpravljanja, pa osebnih stikov, odnosov in razmerij, razkrajanje intimnosti, grožnja tako rekoč ne več obstoječi zasebnosti, zamenjevanje spolnosti za odnos, orgazma za ljubezen, več orgazmov za večjo pomiritev, četudi lažno in kratkotrajno, orgazem namesto antidepresivov, izsesavanje in izčrpavanje drugega in drugih ljudi namesto partnerstva, zamenjava zaljubljenosti za kratkotrajno “zanimivost novega” in nagonske strasti “še ne preizkušenega”, dogovorjena intimnost namesto sotočne ljubezni, očitanja namesto priznanj, obsojanja in obtoževanja namesto prepoznave v ogledalu in samodiscipliniranja, govorjenje namesto poslušanja, razmišljanje namesto slišanja, … sicer nepovratno usodna realnost, katastrofa, PEKEL NA ZEMLJI. A dokler so dvosmerna, dokler potekajo (četudi potekajo ves čas) od osebe A k osedbi B in nazaj…, od prevelikega števila oseb A do prevelikega števila oseb B in nazaj, so obvladljiva. Vsaj deloma. Tudi popravljiva in odpravljiva tegoba, vsaj deloma.
4.
Ko pa je mogoče javno in anonimno obvladovati družbe, države, institucije, organizacije, vse ljudi in ves svet, ustvariti zlagano resnico, uničiti osebno podobo z vsiljenjem drugačne podobe, etiketirati, ustvariti volilni rezultat, vladati in gospodovati, tiranizirati in terorizirati, mučiti in trpinčiti kogarkoli in vse, hkrati, spreminjati zgodovino, določati sedanjost, neposredno in odločilno vplivati na prihodnost, navsezadnje pa tudi oropati, pretepsti, podreti, iznakaziti in usmrtiti drugo osebo, druge ljudi, človeka, slehernika, pred drugimi ljudmi, pred javnostjo- potem je to nekaj povsem drugega. Sicer spodletela nadgradnja (v duhu humanizma, umnosti in srčnosti, čuječnost…Ljubezni), a vendarle nadgradnja izvora in vsega, kar je bilo ustvarjeno, se je spletlo in zgradilo, je izšlo, se je postavilo in zabetoniralo – na temelju IZVORA.
Družabna omrežja in možnost anonimnega širjenja posledic največjih človekovih slabosti je naravna nesreča. Socialna katastrofa brez primere. Razčlovečenje družbe. In kategorično, absolutno onemogočanje, da bi družba lahko postajala skupnost.
5.
Ljudje, ki v tem in ob tem ne vidijo poti in izhoda, imajo odličen vid. Ljudje, ki tega ne sprejemajo in doživljajo kot sebi lasten svet, bivanjsko in življenjsko okolje, vedo, kje so. In vedo, da niso tam, kjer bi želeli biti. Ljudje, ki poslušajo, lahko slišijo. Ljudje, ki slišijo, razumejo. Ljudje, ki govorijo in kričijo, redko poslušajo, skoraj nikdar pa ne slišijo. Ljudje, ki so prepričani, so praviloma v zmoti. Ljudje, ki sprašujejo in dvomijo, vedo, čemu dvom in vprašanja. Ljudje, ki vidijo, opazijo in opazujejo, za kaj zares gre, vedo, za kaj zares gre. Ljudje, ki ob tem zbolijo, kažejo znake bolezni, so zdravi. Po in v duši in srcu. A običajno prav oni najpogosteje obiščejo zdravnika in specialista. Marsikdaj so tudi operirani. Včasih so kam začasno zaprti. Ali pa se umikajo, zapirajo, osamijo. Ker imajo že zdavnaj dovolj. Tudi sebe – ker ne želijo takšnega in tega sveta in takšnih ljudi kjerkoli blizu sebe.
In ker jim ni vseeno. Ker ne bežijo v hlad, temo in surovost, brezčutnost in ravnodušnost. Ker se ne hranijo z bolečino in trpljenjem drugih. Imajo samopodobo. Ustvarili so si jo sami. Pristno in iskreno. Posedujejo osebnostno suverenost. Premorejo več kot le dostojanstvo. In ne bežijo pred peklensko bolečino – srca, duše, čustev, psihe in misli. Bojevniki so. Zato zmorejo in upajo, imajo moč in pogum, da padejo, da se jih podre, pa vstanejo in vstanejo ponovno in še večkrat, ko se jih podre, rani, marsikdaj in prepogosto tudi trpinči in izmuči. Ti ljudje ne izsesavajo drugih ljudi. Ne hranijo se z drugimi ljudmi in tistim, kar je OD drugih ljudi in V drugih ljudeh. Bojevniki so, ne bojazljivci, ubežniki, lene riti, iznakažene pokveke in do kosti prezebli psički.
Ti ljudje, na primer, ne pošiljajo sporočil in elektronskih pisem in vprašanj, ki se začnejo brez primernega uvoda, nadaljujejo kot zahteva, pričakovanje, ki sugerira, da je na drugi strani dolžnost in samoumevnost, javna last – da naslovnik bo, ker mora, da bo takoj, ker mora, prav za pošiljatelja, ker mora, da bo zastonj, ker mora. In se končajo z “Vnaprej hvala!” – “hvala klicaj.” Eno samo sporočilo zadošča, da človek o drugem človeku ve dovolj.
Bojevniki so. Vitezi. Svetilniki. Z razlogom in smislom. Ranljivi ljudje, ki vedo, da so samo ljudje in da morajo biti kot “samo ljudje” hkrati Človek. Če se umaknejo, ne zbežijo. Če odnehajo, se niso predali. Če utihnejo, glasno spregovorijo. Vedno so. Nekje. In slej ko prej se jih nekje močno opazi, dobro sliši, pridejo mimo, četudi samo pridejo mimo. A so. In bodo. Ostajajo. Ker so, kar so, to pa morajo biti, ker sicer to, kar so, ne bi bil več nihče. In slej ko prej vzamejo nov zalet, se odrinejo… in skočijo. Tudi, ko ne pogledajo, kam, skočijo tja, kjer je zanje in objektivno najbolj nevarno, smrtonosno: v prosti pad, brez oprijema, brez misli na dno in bolečino udarca.
Bojevniki so. A zdi se, da jih “tukaj in zdaj” ni niti za bataljon. Je pa armada pametnjakarjev (po Kantu, pogovorno pa “pametnjakovičev”), provokatorjev, koristoljubnežev, goljufov, lažnjivcev, spletkarjev…, je tudi sprta čreda neodgovornežev … in anonimnih osebkov. Največ pa je tistih, ki sicer “nekaj razmišljajo“, so pa daleč od tega, da bi “mislili.”
In bojevnice so, seveda. Da ne bi bilo kapljice nesporazuma. Teh je tudi v teh časih za več bataljonov.
In otroci so – zadnji STEBER srčnosti in zdravega razuma. Pameti. Nepokvarjene in nepreračunljive pameti. A nad njimi se izvaja zločin!
Prav v teh, izrednih in izjemnih časih, se zdi, da bojevnikov kronično primanjkuje. Ni jih opaziti, ne slišati, ne brati – razen izjem. Množična socialna kastracija. Predvsem je slišati in brati moške, da niso odgovorni, da niso krivi, predvsem pa, da “niso pristojni.” Moški, zlasti tisti na javnih funkcijah, ki so pristojni tako rekoč za vse, zato tudi odgovorni, so se na pamet naučili stavka, ki jim je prišel z nenehnim ponavljanjem v nadavo: “nisem pristojen.” Vraga nisi! Si! In odgovoren! Če sem česa slišal v zadnjem letu preveč so to besede “nisem pristojen” in “raje ne bi.” To so osebe moškega spola, ki “sicer podpirajo“, tudi zaploskati znajo in kdaj pa kdaj si to celo upajo storiti, nekateri se še zahvalijo – za tisto, kar si naredil namesto njih -, a “stopiti naprej, nastaviti obraz, naložiti na pleča in oprtati si na hrbet” – tega pa “raje ne bi.” Ne bi se “izpostavljali.” Bi se, žarometom pozortnosti, a le in samo takrat, ko je preverljivo in dokazano VARNO. To bodo naši post festum Generali, ki bodo glasno govorili in krilili z rokami, ko bo konec. Vsega. Ko bo “varno”, “oportuno”, “netvegano.” Bojevnice pa je mogoče opaziti, slišati in brati. In z njimi je mogoče sodelovati, se dogovoriti in zadevo izpeljati – do konca.
Bojevniki (in bojevnice, herojke) ne tekmujejo, bojevniki se bojujejo. Bojevniki se ne skrivajo in zapirajo, se odkrivajo in odpirajo. Ni jih strah ran, brazgotin in bolečine. Zrejo jim – ranam, brazgotinam in bolečini – neposredno v oči. Zapodijo se tja, kjer so lahko, bodo in tudi so ranjeni, prebodeni, prestreljeni… Znova in znova. Niso zaletavi in nepremišljeni jurišniki, “kanonfuter,” so odločni in neprestrašeni borci. In če kdaj koga brez resnega in spregledljivega izziva, brez posebnega razloga, ali pa s prav posebnim razlogom, neprizanesljivo oklofutajo ali pretepejo (v prenesenem pomenu), so to oni sami. Nihče in nič jim zares ne pride do živega, le oni sami. Zato so varuhi drugih ljudi, pa četudi na svoj račun in v svojo škodo. Bojujejo se tam, kjer boj ni vnaprej odločen. Ne ubirajo bližnjic. Ne goljufajo in ne kradejo. Govorica njihovih oči in obraza ne laže. Ne samo, ker noče, ampak predvsem, ker ne želi in ne zmore. Bojujejo se za tisto, kar jih presega. Kar je več od njih samih. Za “smouresničevanje.” Za “svauresničevanje.” Niso preračunljivi, so pa srčno in duševno premišljeni. Vržejo in mečejo se, skačejo čez rob, ker stati ali sedeti ob robu in uživati razgled ni ne nevarno, ne zanimivo, ne dolgoročno koristno in samoizpolnjujoče, samouresničujoče. Na robu se ustavijo le za trenutek, po tem, ko so ga mukotrpno dosegli, ker so se morali povzpeti do roba. Če bojevnika udariš “po jajcih”, ga zaboli glava. Če ga udariš po duši, ga zaboli srce. Ne pretvarjajo se, da se njihove oči nikoli ne zarosijo, ali da iz njih nikoli ne pritečejo kaplje, ena za drugo. Ker so, kar so. Bojevniki. Borci. Srčneži. Četudi morda niso srečneži.
Seveda tudi bojevniki niso nezmotljivi ljudje. Tega, da so, tudi ne zatrjujejo. Lahko so v zmoti. Marsikdaj so. Morda so pogosto – v zmoti. Morda morajo storiti veliko napak in velike napake, da se nekaj malega naučijo. A pred tem ne bežijo. Priznajo. In zmoto raziščejo, se z njo pogovorijo, ji prisluhnejo… In jo poskušajo odpraviti, jih poskušajo odpraviti, zmote in napake. Vselej znova, dokler ne uspe. Biti jutri boljši Človek, boljši bojevnik, kot dan pred tem – k temu stremijo. (Strokovno – samokirtičnost in samospoštovanje.) Tudi zato vselej ne povejo vsega povsem naravnost in vselej ne razkrijejo, da ne vedo samo tisto, kar drugi vedo ali mislijo, da vedo, ampak, da vedo tudi tisto, kar drugi ne vedo, da bojevniki vedo in na kar drugi niti pomislijo ne, da bi bojevniki lahko vedeli – tudi to. A bojevniki vedo tudi to. Tudi, ko tega ne povejo. Niso idioti, znajo pa odigrati vlogo idiota. Ne, da bi zaščitili sebe. Zato, da ne bi ranili drugih. Tega jim ni treba povedati. Ne hranijo in ne polnijo se z drugimi ljudmi. Ne bašejo si v usta, kar so jim drugi prinesli na mizo. Drugih ljudi ne zavajajo, z njimi ne manipulirajo. Razen sem ter tja, kot skrajno sredstvo (“last resort”), če so prepričani, da imajo opravka s psihopati, sociopati, barabami, podleži, sprijenci, lažnjivci ali zločinci. Ko so prepričani, da je tako. In samo toliko, kot je nujno potrebno, da odvrnejo to “splošno nevarnost” od drugih ljudi. S takimi ljudmi se bojujejo psihološko. In zmagajo – ker so vselej vsaj korak pred takimi ljudmi, običajno pa več korakov.
Njihovo “upati si“, “imeti jajca” (vem, gostilniški primitivizem odraslih in razmišljujoča adolescenca izgubljenih, ali še-ne-najdenih odraščajočih, pa tudi – res otožno – do sebe neiskrenih odraslih ljudi) ni pogojeno in odvisno od odzivanja na izzivanja, provociranja, testiranja, eksperimentiranja, pasti… drugih z njimi. Ali na “zajebavanje.” Na poskuse drugih, da bi tako ravnali v odnosu do bojevnikov, se ne odzivajo z metanjem blata v obraz, četudi je blata veliko in je z njim pomešano tudi vse tisto, kar je zares res. Zato zmorejo molčati, ko prepoznajo veliko lažo ali prevaro, ali več takih laži in prevar. Za druge je običajno takrat težje molčati. Za bojevnike in bojevnice je lažje, kar je objektivno težje. Hkrati jih bolj zanimajo male laži in podrobnosti – ker so največji toksini v najmanjših kapljicah in pikih. Imajo pa šibko točko: po sebi brskajo in rijejo, dokler se ne osredotočijo zgolj na svoje lastne napake, zmote in zdrse. In se okrivijo, nastavijo si ogledalo lastne odgovornosti in se kaznujejo. Neprizanesljivo. Ker si upajo. Včasih jim ljudje, ki rijejo po drugih, dokler v razritem ne opazijo možnosti, da bi ustvarjene kupe blata vrgli drugemu in drugim v obraz, v kupe pa skrili ostre kamne in nekaj zdrobljenega stekla…, iz sebe pa izčistijo vsa zrna in kepe lastnih napak, zmot, zdrsov, krivde in odgovornosti… (strokovno – projekcija), pridejo do živega, stopijo na rano, povzročijo ureznino, ki pusti brazgotino, ali izpijejo preveč energije, moči in krvi. V takšnem stanju lahko bojevniki tudi vztrajajo nekaj časa, predolgo, ker so obsedeni z iskanjem notranje lepote in topline, človečnosti in čuječnosti v drugih. To lahko tudi ponovijo, morda večkrat. A ne za nedoločen čas. In vsekakor ne na vsak način z glavo v zid in “iz golega principa.” Zato lahko padejo, izčrpani in izžeti. A spet vstanejo.
Bojevniki in bojevnice se nikoli ne maščujejo. Ne vodijo jih misli o kaznovanju drugih ljudi. In nikoli vede, premišljeno, z zavedanjem, z vednostjo, še manj nalašč, iz zlobe, ali iz popolne malomarnosti ne povzročajo škodo in bolečino drugim ljudem. Kot bi se z njimi dobesedno hranili in napajali. Tega ne počnejo. Ko gre za zunanji, javni, objektivni svet in reči, izdelujejo strategije in taktike. Ravnajo razumno in racionalno, ne da bi se odpovedali srčnosti, morali, etiki in tistemu, “kar je prav.” Ko gre za notranji, zasebni in intimni svet, za srce in čustva, se odkriti in odprti ponudijo na srebrnem pladnju. Zavedajoč se, da se jim lahko zgodijo rane, da so rane lahko globoke in pekoče, brazgotine trajne, vključno s kako posledico… A od tega, tudi to vedo, ne bodo umrli. Vedo, da sami odločajo o vsem – o vsem, kar zadeva njih same. Predvsem pa, da brez truda in napora ni dobrih rezultatov, da brez občasnega tveganja ni dolgoročne optimalne koristi in da poskusi morajo tudi spodleteti, drugič in naslednjič spodleteti bolje in bolj, da bi nekoč, na nekem koncu, ki je nekje in vselej pride, uspeli – nespodleteti. Ne razmišljajo preveč o tem, kako druge ljudi postaviti tja, kjer jim je mesto. Kar samo po sebi ni slabo. A vseeno predvsem mislijo, prevladujoče in prednostno, kako sebe uravnovesiti in postaviti na pravo mesto.
Slovenščina je lep in bogat, zanimiv in pester, barvit in slikovit jezik. A s primankljajem, ki mu je angleški jezik, nam in drugim ljudem najbližji drugi jezik, ušel: “To Fall In Love.” Brez nepreračunljivega “padanja” in brez “bolečine” ni Ljubezni. Brez nje ni Človeka. Brez Ljudi ni Človeštva in Človečnosti.
Bojevniki in bojevnice so miroljubni. Mir-o-ljubni. Ljubijo mir. Za mir so se pripravljeni neštetokrat prelomiti v hrbtenici in nepreštetokrat dajati svoj vrat na tnalo. Tako, kot ljubijo lepoto srca, značaja in duše drugih ljudi.
6.
Od marca 2020 vladajo in gospodarijo skoraj-brezpravje, patologija, izničenje minimalnih standardov pravne in politične zaščite temeljnih človekovih pravic in svoboščin, odvzem svobode, psihično trpinčenje, čustveno mučenje, laganje, zapeljevanje, zavajanje, manipuliranje, prilaščanje, kraje, podkupovanje, izsiljevanje, vsiljevanje, prisiljevanje, protiustavnost, nezakonitost, policizem, mafijskost, prikrojevanje in konstruiranje, strašenje, grožnje in kaznovanje. S kakšnim vmesnim “opravičilom.” Od marca 2020 vlada in gospodari Nasilje. Tudi že fizično. Ne samo pri nas, v domovini, četudi pri nas še kako. Odločajo tisti, ki bi morali stati mirno in biti tiho, kvečjemu sramežljivo in obotajoče dvigniti roko, če smejo… Tisti, ki bi morali presojati in presoditi, odločati in odločiti, tega ne storijo. Tisti, ki bi se morali sproščeno in netesnobno sprehajati po ulicah, poteh, parkih in naravi, tega ne počnejo. Ker ne smejo. Mnogi so v karanteni, četudi tam ne bi smeli biti. Tisti, ki bi morali biti v karanteni, izolaciji, odstavljeni, odmaknjeni, nekateri tudi vsaj priprti, s svojo novo lastnino, državo, počnejo, kar jih je volja. Vse je tako, kot mora biti – le da je zavrteno za 180 stopinj. In to, kar je, je takšno, kakršno je, ker smo do dopustili, omogočili in ustvarili.
7.
A nekaj ostaja in se ni spremenilo. Ne, kaj govorim, popravljam se, se je spremenilo – očitno in znatno NA SLABŠE. Ni več mej in omejitev, ni več dna, spodaj ni ničesar, samo neskončni prostor človekovih slabosti, zablod, zmot, prevar in samoprevar.
Danes si, še vendo, levičar, jutri desničar. Še vedno. Moraš biti, lahko izbereš, če ne izbereš, ti bo določeno. Biti moraš vernik in častiti kult osebnosti, na voljo pa imaš samo dva kraja: ali Murgle v Ljubljani ali Grosuplje. Tertium non datur. “Radikalnost” pride v paketu, kot kazen za neodločenost, da nisi sam izbral, ampak si pustil, da ti je izbrano – nalepljeno, prilepljeno, obešeno za vrat, etiketirano.
Danes lahko javni funkcionar dosega nedosegljive rekorde pri žaljenju, poniževanju, posmehovanju in laganju ljudem, pa se nič ne zgodi. Njemu in zanj slabega.
Danes si lahko javni funkcionar, ki ne, da se ne sramuje, ali ne občuti nelagodja, ampak se hvali, celo ponosen je na to, da vsaj en dan v delovnem tednu nameni “družabnim omrežjem.” Tudi, če samo poskuša narediti nekaj sklec, se malo poguncati na otroškem igrišču, prebrati otroško slikanico…, ali pa osramotiti državo pred svetom. Ne pa pred nami samimi. Pred ljudstvom. Pred nami nas same ni mogoče osramotiti. To storimo sami, aktivno ali pasivno. Taki smo – kot narod, ki je postal nacija in ustvaril ljudstvo.
Danes nekdo lahko zapiše, da je določeni sodnik sodil v zadevi, pri kateri je nekoč sodeloval kot stranka v postopku, četudi to ni res. Pa da je na določenem sodišču sklican zaradi tega krizni sestanek, četudi ni res. Pa da najmanj trije drugi sodniki že zahtevajo njegov odstop s funkcije, četudi ni res. A ljudje temu verjamejo in bodo verjeli. Tisti, ki verjamejo. In ti bodo ostali isti in bodo verjeli.
Danes se lahko ugotovi, da je bila lažna objava (ki se ji, kot razumem, reče “spin“) lansirana v javni prostor, seveda anonimno, po poti, ki vodi do samega sodišča, ali druge javne institucije, celo do določenega računalnika, ali do določene pisarne, ali do določenega “serverja”, lahko se le domneva, pa tudi celo kristalno jasno ve, kdo je avtor podle laži, pa se nič ne zgodi. Njemu in zanj slabega. Ljudje pa verjamejo in bodo verjeli. Tisti, ki verjamejo. In ti bodo ostali isti in bodo verjeli.
Danes se lahko nekdo na kavču malo ponorčuje, pozabava z izmišljotino, da se nekoga “snubi” za “tehnično mandatarstvo.” Pa se nič ne zgodi. Njemu in zanj slabega. Morda se mu zgodi kaj dobrega, nemara celo zelo dobrega – zanj. Ljudje pa verjamejo in bodo verjeli. Tisti, ki verjamejo. In ti bodo ostali isti in bodo verjeli.
Danes lahko kdorkoli zapiše, javno, da določeni nekdo “iz ozadja vodi upor”, ali “piše in razširja” pravno deplasirana pravna mnenja, ali se s prevaro in lažjo okorišča na račun naivnosti in slepe vere drugih ljudi, na primer staršev-donatorjev. Pa se nič ne zgodi. Njemu in zanj slabega. Ljudje pa verjamejo in bodo verjeli. Tisti, ki verjamejo. In ti bodo ostali isti in bodo verjeli.
Danes so velike napake in gigantske zavržnosti skoraj spregledane. Male napake in zdrse se pribija na sramotilne stebre.
Danes lahko kdorkoli poskuša kakorkoli osebnostno diskvalificirati kogarkoli, kjerkoli in kadarkoli. Z lažjo. Pa se nič ne zgodi. Njemu in zanj slabega. Ker se to lahko stori, ne da bi se vedelo in izvedelo, kdo je to storil. Ljudje pa verjamejo in bodo verjeli. Tisti, ki verjamejo. In ti bodo ostali isti in bodo verjeli. A tudi, če se izve in razve, kdo je storil, kar ne bi smel storiti – sodišča, žal, res zelo ŽAL, niso več kraj, kjer bi človek iskal najhitrejše in učinkovito sredstvo za upor laži in lažem, za svojo zaščito.
Danes je zaupanje kupljivo. Zloraba zaupanja pa žvižg v čelni veter. Pa se nič ne zgodi. Ljudje pa verjamejo in bodo verjeli. Tisti, ki verjamejo. In ti bodo ostali isti in bodo verjeli. In sodišča niso kraj, kjer bi človek iskal najhitrejše in učinkovito sredstvo za upor laži in lažem, za institucionalni odziv na zlorabo, izrabo, prevaro…
Danes se lahko očita neetičnost ali osebnostna sprevrženost na neetičen in sprevržen način. Ljudje pa verjamejo in bodo verjeli. Tisti, ki verjamejo osebi in tisti, ki verjamejo zgodbi. In ti bodo ostali isti in bodo verjeli. In sodišča niso kraj, kjer bi človek iskal najhitrejše in učinkovito sredstvo za upor laži in lažem, konstruktom in preslepitvam.
Danes je tako rekoč nemogoče razlikovati med lažjo in resnico. Ker je vse lahko hkrati laž in resnica. Zato je v tem smislu vse relativno in pogojno, ne le pogojeno. Četudi je dejansko, objektivno, v človeških in človekovih zadevah le malo reči res in zgolj relativnih. Samo verjeti je treba. Vero pa se zlahka ustvari, še lažje se jo kupi. Odpustke pa še lažje in ceneje.
Danes je mogoče nekoga javno oblatiti, a to storiti na način, prefrigan in zvit način, tako da blato ne prileti v tistega, ki naj bi mu bilo namenjeno (naj bi mu bilo namenjeno!), ampak v nekoga drugega – npr. v tistega, ki bi ga drugi ljudje v blatu lahko prepoznali: kot avtorja, načrtovalca, dirigenta, čivkača… Ljudje pa verjamejo in bodo verjeli. Enemu ali drugemu, v eno ali v drugo reč. In ti bodo ostali isti in bodo verjeli. In sodišča niso kraj, kjer bi človek iskal najhitrejše in učinkovito sredstvo za upor tovrstnim početjem in za zaščito. Ker je danes tako rekoč nemogoče razlikovati med lažjo in resnico. Ker je vse lahko hkrati laž in resnica. Samo verjeti je treba. Vero pa se zlahka ustvari, še lažje se jo kupi. Odpustke pa še lažje in ceneje.
Danes je mogoče izpovedati resnico o nekom ali o nečem, a psihološko zviti in prebrisani, pretkani ljudje znajo to storiti tako, da se vonj in grdost resnice prilepita na nekoga drugega. Za ljudi, ki so v tem izmojstreni, je to šala-mala. Zabava pa – očitno – nezadržno zapeljiva.
Je zato dovoljeno vse, nič več ni zares pomembno, vse samo pride in mine, stres ni smiseln, utrujenost in izgorelost nista smiselna, osebnost in podoba sta zadevi ponudbe in povpraševanja, kriteriji, pogoji in merila pa so zadeva samopostrežbe in plačila za določeno ceno? Ne, ni tako. Prav obratno je. Če, seveda, vztrajamo pri prepričanju, da je nekaj, kar je nesprejemljivo in da je nekaj, kar je prav, nujno in bistveno – za Človeka.
Že, če bi zakonsko prepovedali “spletno pornografijo“, k temu pa dodali še primerno vzgojo in šolanje, bi rešili zasebana, intimna in socialna življeja mladih in vseh bodočih gemeracij -pred smrtno nevarno pastjo za onemogočenje, ali izničenje možnosti “zdravih partenrtskih odnosov”, “čutne spolnosti” in “ljubezni.”
8.
Ne po drugi strani, po tej isti strani – vse je tako, kot je od nekdaj bilo, odkar obstajajo človek in ljudje. A s pomembno in odločilno razliko: Internet, svetovni splet, družabna omrežja, Twitter, Instagram, Facebook… , so iz tega, kar je od nekdaj bilo, ker človek ni imun na človeške slabosti, vseh vrst, naredila orožje, bajonet, sabljo, ognjeno orožje, jedrski torpedo. Nihče v nobenem trenutku ne ve in ne more vedeti, kdaj bo preboden ali razstreljen s tem orožjem. Ker to JE OROŽJE. In ta VOJNA JE, OBSTAJA, SE ODVIJA, TRAJA.
In mi je ne bomo končali, ne bomo odpravili tega in takšnega orožja, še manj kakršnegakoli orožja. In kakršnekoli vojne, zelo hladne ali vrele. Zato ne živimo v MIRU. In ne bomo živeli v miru. Če bomo živeli. Če bodo tisti, ki socialno životarijo, sploh lahko preživeli. Če bomo do smrti res živeli, ne samo bili. Seveda pa je matematična konstanta matematična konstanta, aksiom je aksiom, naravni zakon je, kar je: vse lahko vsak treutek postane še slabše. Veliko slabše. Zato je morda predrzno, neetično, nedostojno in nespametno omenjati vojno in mir, če človek ne živi, ali ni doživel dejanske, dobesedne, krvave, pobijalske vojne. A verjamem, da bodo tisti, ki želijo razumeti, zlahka razumeli, o čem govorim in kaj imam v mislih.
9.
In v mislih imam tudi strah, bojazen pred nasiljem, ki se mu tudi pojmovno, politično in pravno reče in je “vojna.” To orožje, tehnološko-računalniško-spletno orožje, lahko zaneti tudi fizično nasilje med ljudmi (banalno, a ker je še sveže: Trump-in vdor razjarjenih in patoloških izgrednežev v Kongres; Rog-in sramotna vloga policije ob javnem ekscesu; Metelkova in t.im. Rumeni jopiči, s sramotno pasivnostjo policije ob ekscesu…) in vojne med državami, narodi, ljudstvi, kulturnimi okolji, civilizacijskimi področji… Zadošča – en sam twit.
Mora nas več kot le skrbeti. In lahko nas je strah. Če nas ni vsaj malo strah, če smo imuni na bojazen te vrste in s to vsebino, to ni dober obet.
10.
Naj mi spoštovane sodnice in sodniki Ustavnega sodišča Republike Slovenije prizanesljivo in razumevajoče oprostijo (pa ne zato, ker sem bil nedavno do Sodišča prizanesljiv, ko mi ni bilo treba biti in ko morda niti ne bi smel biti prizanesljiv), a bom zapisal, ker to moram zapisati:
- Ločena mnenja določenega sodnika, ki me je prej praviloma navduševal s svojimi ločenimi mnenji (nikakor se ne postavljam v vlogo “ocenjevalca” kakovosti njegovih, praviloma odličnih pisnih izdelkov, a zaradi svojega poklica tudi na to temo lahko kaj rečem ali zapišem, predvsem pa “ne smem” še sam dajati vtisa, da ne vidim, ne opazim, ne berem in ne razumem), od marca 2020 in v zadevah, ki neposredno obravnavajo ustavnopravna vprašanja in razsežnosti delovanja oblasti med uradno epidemijo in ukrepov, niso več podobna njegovim ločenim mnenjem pred tem in v drugih zadevah, ki ne naslavljajo delovanja oblasti med uradno epidemijo in ukrepov. To ni nepomembno – za nikogar.
- Včerajšnji poskus nespodobne “javne ukane”, ki zadeva določenega sodnika, sem spregledal – in verjamem, da vem, kdo je bil prava tarča poskusa ukane. In nikakor ne mislim, da je bil to zadnji poskus. Nasprotno, mislim, da je bil to samo eden od večjih poskusov, ki še sledijo. In priznam, da je bil psihološko dober, zvit, prefrigan poskus. Ki morda ne bo ostal samo poskus. Koliko je kdo na takšne poskuse pripravljen in pozoren, pa bom vedel, ko se bodo zgodili ali dogajali. Na tega sem bil. Tudi na tega.
- NI SAMO “NEPOSREČENO”, “ŠKODA”, “PONESREČENO”, “ZAMUJENO” … , (res ne želim uporabiti in uporabljati te besede, na splošno in hkrati posebej zato, ker tako zelo in tako močno spoštujem in cenim Ustavno sodišče, kot nujni in odločilni institucionalni steber, kot nujnega institucionalnega varuha ustavnosti in ustavne demokracije, človekovih pravic in svoboščin, vladavine prava…, enako tudi vse njegove sodnice in sodnike, njihovo delo, prejšnje in sedanje…, ampak … ampak) SRAMOTNO JE, res je sramotno, DA JE OBLAST, po enem letu – časa, PREHITELA TUDI USTAVNO SODIŠČE IN (trenutno) ZRAHLJALA, DELOMA ODPRAVILA NAJSTROŽJE UKREPE, s prihajajočim ponedeljkom, PREDEN SE JE TO SODIŠČE JAVNO IN URADNO OPREDELILO, TAKO ALI DRUGAČE (in ob tako pomembnih vprašanjih in ob toliko pobudah, vlogah, argumentih, virih…), DO NJIHOVE USTAVNE SPREJEMLJIVOSTI.
Za to ne vidim opravičljivega razloga. Tudi ne priznavam, seveda v prispodobi, “opravičila”, ki ga ne bo.
Pravico misliti in izražati se, ustno in pisno, si pridržujem in jo jemljem zelo resno.
Nekdo je rekel, da bi znorel, če ne bi bil nor. Nekdo je rekel, da bi podivjal, če ne bi bil divjak.
Oba sta imela prav. Nor ni znorel in divjak ni podivjal.
John Lennon: Working Class Hero.