Izr. prof. dr. Andraž Teršek
(Uvodno pojasnilo: ker je bila objava komentarja v strokovni reviji Pravna praksa zavrnjena, ga objavljam na tem mestu)
- Uvod
Uvodoma takoj opozorim na ustavnopravno pomembno dejstvo. Dve sodnici in dva sodnika Ustavnega sodišča RS (US) so v svojih odklonilnih ločenih mnenjih k odločbi št. U-I-83/20,[i] ki zadeva presojo ustavnosti ukrepov, ki so veljali med uradno epidemijo 2020 in jim je večina na US pritrdila, jasno izrazili svoje prepričanje, da bi moralo US presojo ustavnosti teh ukrepov, s katerimi se je omejilo uresničevanje določenih ustavnih pravic in svoboščin, začeti s presojo ustavnosti Zakona o nalezljivih boleznih(ZNB).[ii] Sodnik dr. Rok Čeferin je ob tem zapisal, da je ZNB »podnormiran« in da daje Vladi RS preveč pristojnosti in preširoke pristojnosti glede določanja izrednih ukrepov iz naslova preprečevanja epidemij in s sklicevanjem na javni zdravstveni interes.[iii] Kategorično mu pritrjujem. V svojem kritičnem komentarju te odločitve US, objavljenem na spletnem portalu IUS INFO,[iv] sem zapisal, da je večina na US s to odločitvijo Vladi RS podelila bianco menico tako rekoč za sprejemanje kakršnih koli restriktivnih in omejevalnih ukrepov, če se le pri tem sklicuje na nevarnost epidemije, skrb za javno zdravje in na uradna stališča strokovne skupine Vlade RS – da to zadošča. To tezo (ker gre za osebno »prepričanje«, seveda ne bom uporabil besede »dejstvo«) je treba imeti v mislih pri pravni presoji sprememb ZNB.[v]
Predlagatelj sprememb ZNB pri pojasnjevanju razlogov za spremembe in pri njihovem utemeljevanju navaja »trditve in prepričanja« in se ob tem sklicuje na »dejstva«. Po mojem prepričanju so ta sklicevanja – posebej pri tako pomembni temi, tako obsežnem zakonu in tako daljnosežnem zdravstvenem in pravnem vprašanju – nezadostna. Predlagatelj svojih tez, hipotez, trditev, prepričanj in zatrjevanih dejstev ne podkrepi z znanstveno in strokovno dokumentacijo: študijami, analizami, literaturo… Sicer se sklicuje na uradne statistike, ponudi nekaj grafov in tabel, a to še vedno ne pomeni sklicevanja na znanstvene in strokovne študije in analize s področja zdravstva, epidemiologije in medicine per se. Po mojem prepričanju bi predlog tako pomembnih in obsežnih sprememb tako pomembnega zakona, ki je tako daljnosežen in zadeva toliko ustavnih pravic in svoboščin, vanje tako močno posega, za povprečnega državljana pa je zelo težko razumljiv, moral biti spisan kot natančna, prepričljiva in z močjo argumenta neovrgljiva znanstvena ali strokovna študija. In ne zgolj kot daljši uradniški prosti spis. Pripravljen bi moral biti kot dokument, ki je podprt z znanstvenimi in strokovnimi analizami, študijami, članki, knjigami in drugimi razpoložljivimi viri. Tudi s sodelovanjem strokovnjakov za ustavno pravo.[vi]
To sicer ne pomeni, da trditve, prepričanja in zatrjevana dejstva niso v resnici takšna, kot jih predstavi predlagatelj. Tega tudi ne zatrjujem, ko gre za medicinska vprašanja. Tisto, kar zatrjujem je nekaj povsem drugega: zakonodajni predlog naj ne bo pripravljen in spisan kot prosto-spisni oris stvarne podlage, podoben izjavi za javnost, ampak kot študija, kot analiza, ko dokument, podprt s prepričljivim in obsežnim strokovnim in znanstvenim instrumentarijem. Medicinskim in ustavnopravnim.
Hkrati bi bilo legitimno pričakovati, da pod predlog sprememb ZNB ne bodo podpisani samo predlagatelj, resorni minister in določeno število članov »strokovne skupine« za pripravo sprememb zakona. Legitimno bi bilo pričakovati, da bodo sopodpisniki uradni predstavniki vseh osrednjih zdravstvenih ustanov, obeh kliničnih centrov, relevantnih inštitutov s področja zdravstvene dejavnosti in predstojniki vseh obstoječih ustanov, centrov, inštitutov in klinik, specializiranih za področje epidemiologije. Dobro bi bilo, da bi poleg medicinske skupnosti pri javnem utemeljevanju zakonskih sprememb sodelovali tudi predstavniki ustavnopravne skupnosti. Pri pripravi takšnega zakona bi bilo nadvse primerno, da bi predlagatelj na eni strani zagotovil znanstveno prepričljivost, na drugi strani pa izkazal optimalno skrb za vzpostavitev zaupanja javnosti z dokumentom, ki bi formalno in vsebinsko odražal nacionalno in evropsko soglasje, ali drugače, soglasje nacionalne in evropske medicinske in zdravniške skupnosti glede prav takšnih zakonskih rešitev, kot jih je pripravil predlagatelj zakona. S ponovljenim dodatkom: sestavni del takšnega soglasja bi morala biti tudi ustavnopravna stroka.
Po mojem prepričanju tudi ni prav, če se pri tako pomembnem zakonu, ki naslavlja tako pomembna in dolgoročna zdravstvena in pravna vprašanja, hkrati pa očitno in močno posega v temeljne ustavne pravice in svoboščine prebivalstva, vsebina pripravljenih sprememb zakona (določb) in njihova opisna utemeljitev opravijo hitro, ob skromni možnosti za poglobljeno javno razpravo vseh relevantnih akterjev (političnih, zdravstvenih in pravnih, pa tudi okoljevarstvenih in civilno družbenih) in ob zelo kratkih časovnih rokih za izražanje pomislekov in predlogov. Teza, da je »treba ukrepati zelo hitro« in da za takšen zakonodajni pristop enostavno »ni dovolj časa na razpolago«, me ne prepriča. Če ne tudi iz drugih razlogov, pa vsaj iz razlogov, da je enostavno »preveč na kocki«, da zakonske spremembe v odločilnih segmentih pomenijo tako znaten poseg v temeljne pravice in svoboščine prebivalstva, da ne dopuščajo hitenja (hitenje pogosto povzroča napake in nedomišljenosti, ki širijo prostor za ugotavljanje znatnih napak in pomanjkljivosti v prihodnje), hkrati pa so za povprečnega državljana težko razumljive, s tem pa je predvidevanje dopustnega, zapovedanega in prepovedanega ravnanja težje, deloma skoraj nemogoče. V fazi predloga sprememb zakona je bilo to dobroverno svarilo. Zdaj je to očitek.
V nadaljevanju bom komentiral samo izbrane določbe sprememb ZNB, pri katerih opazim očitno ustavnopravno težavo.
2. Izbor nekaterih ustavnopravno problematičnih določb ZNB[vii]
Določba 4. člena o »načelu obveščenosti« je zelo pomembna:
»Prebivalstvo mora biti obveščeno o tveganjih za pojav in širjenje nalezljivih bolezni in okužb, ki pomenijo grožnjo za zdravje ljudi. Obveščanje, svetovanje in izobraževanje prebivalstva vključuje zlasti seznanjanje z načini širjenja in preprečevanja širjenja bolezni in okužb, ukrepanja ob njihovem pojavu ter možnostih zdravljenja.«
Pri uresničevanju te določbe v praksi je potrebna posebna skrbnost. »Obveščenost« nikakor ne sme pomeniti seznanjanja prebivalstva z golimi statističnimi podatki, brez širokega konteksta, kot tudi ne tiskovna sporočila za javnost. Predvsem pa obveščenost ne sme pomeniti pričakovanja, da bo javnost enostavno in brezpogojno »zaupala« napotilom, usmeritvam ali zahtevam javne oblasti: obveščenost pomeni in mora pomeniti kakovostno informiranje, ki preprečuje negotovost, zmedenost in strah/prestrašenost javnosti.
Naslednja določba je problematična (člen 5/2):
»Okužene osebe in osebe, ki so zbolele za nalezljivo boleznijo morajo posredovati vse potrebne podatke o osebah, s katerimi so bile v stiku, in drugih osebah, na katere bi se nalezljiva bolezen ali okužba lahko razširila ter o okuženih predmetih, s katerimi so bile v stiku in preko katerih bi se lahko prenašala nalezljiva bolezen in okužba.«
Pri vsebinskem oblikovanju te določbe bi nujno moral sodelovati Urad Informacijske pooblaščenke, ki bi Vladi RS ponudil razlago, kako raztegljiva je lahko takšna določba pri njeni razlagi in uporabi v praksi. To pravno vprašanje ne more in ne sme biti urejeno v eni določbi, sestavljeni iz ene štirivrstične povedi. Pomeni močan posega v najintimnejšo sfero zasebnosti tako osebe, ki jo neposredno naslavlja kot vseh drugih oseb, na katere se ta določba nanaša v smislu »stikov« okužene ali zbolele osebe z vsemi drugimi osebami. To določbo ocenjujem za premalo vsebinsko dodelano in podnormirano. Ob hkratni odsotnosti sleherne pravne varovalke pred popolnim nadzorom države nad zasebnostjo nedoločenega števila oseb za nedoločen čas in nad njihovimi zdravstvenimi podatki, čim nastopi nedoločena, a vsakršna »nalezljiva bolezen«, ocenjujem za očitno protiustavno zakonsko rešitev.
Naslednja določba (7. člen) je bistvena za vprašanje, kateri subjekt/akter prevzema osrednjo vlogo pri odločanju o ukrepih. To nikakor ne sme biti v prvi vrsti Vlada RS, ne njena delovna telesa ali strokovne in svetovalne skupine, pač pa NIJZ, v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje:
»Naloge na področju varstva pred nalezljivimi boleznimi in okužbami ter drugimi dogodki, ki pomenijo grožnjo za zdravje ljudi, izvajajo ministrstvo, pristojno za zdravje, in druga ministrstva v skladu s svojimi pristojnostmi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljnjem besedilu: NIJZ) ter izvajalci zdravstvene in veterinarske dejavnosti.«
»Ministrstvo, pristojno za zdravje, (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) spremlja izvajanje programov iz prejšnjega odstavka in usklajuje njihovo izvajanje v skladu s priporočili NIJZ in opredeljenimi kazalniki« (člen 8/3).
Iz naslednje določbe gre sklepati, da termin »epidemija« pomeni prisotnost okuženosti, oziroma nevarne bolezni ali virusa na celotnem območju države:
»Minister v primeru hitrega širjenja nalezljive bolezni med ljudmi, ko število okuženih in prizadetih oseb ali velikost prizadetega zemljepisnega območja pomembno presega običajno stanje in predstavlja resno grožnjo za zdravje ljudi, lahko razglasi epidemijo.«
Določbe o epidemiološkem spremljanju nalezljivih bolezni in okužb predvidevajo tudi »iskanje in obravnavo kontaktov zbolelega z nalezljivo boleznijo ali okužbo; z zbiranjem drugih podatkov za spremljanje ter ocenjevanje ukrepov in programov za varstvo prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi in okužbami« (člen 13). Gre za močan poseg v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Hkrati pa je besedna zveza »zbiranje drugih podatkov« pomensko odprta. To določbo ocenjujem kot podnormirano in vsebinsko premalo določno, ker državi ne postavlja nobenih omejitev pred popolnim in stalnim nadzorom nad nedoločenim številom ljudi in za nedoločen čas.
V poglavju »Epidemiološka preiskava«sta tudi določbi (člen 20):
»V okviru epidemiološke preiskave in obravnave kontaktov lahko epidemiološka služba NIJZ:
– pridobiva in preverja osebne podatke, potrebne za izvedbo epidemiološke preiskave ali obravnave kontaktov;
– po potrebi usmeri osebo na zdravstveni pregled;
– odvzame vzorce oziroma odredi odvzem vzorcev za laboratorijsko diagnostiko;
– za visoko tvegane kontakte poda predlog za karanteno oziroma jo izreče.
Fizične in pravne osebe, ki so vključene v epidemiološko preiskavo ali obravnavo kontaktov, morajo zagotoviti vzorce, potrebne za laboratorijsko diagnostiko, omogočiti vpogled v dokumentacijo, omogočiti vstop na površine, v prostore in prevozna sredstva ter sodelovati pri drugih ukrepih, potrebnih za izvedbo epidemiološke preiskave in pri preverjanju izvajanja ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in okužb.«
Določbi ocenjujem za pomensko preveč ohlapni, pojmovno nedodelani in sporni zaradi neomejene možnosti njune interpretacije. Zapisani sta, kot da ima država povsem neoviran in časovno neomejen dostop do vseh osebnih podatkov nedoločenega števila ljudi, hkrati pa tudi neomejen dostop do vseh premičnih in nepremičnih stvari v lasti ali uporabi nedoločenega števila ljudi in za nedoločen čas. Država glede teh aktivnosti nima omejitev, posamezniki pa nobenih pravnih varovalk, ki bi jih določal zakon. Takšno ureditev ocenjujem za protiustavno.
V določbah, ki urejajo »osamitev in karanteno« (člena 21 in 22),ni urejeno vprašanje procesnih in materialnih pravic oseb, ki jim lečeči zdravnik odredi osamitev, niti ni urejen sam postopek za izrek tega ukrepa. Takšna ureditev se mi zdi očitno protiustavna.
V določbi, ki naslavlja posebej nevarne okužbe in bolezni (člen 21/4), ni urejeno vprašanje njihovega ugotavljanja in preverjanja ugotovitev, hkrati pa ni z navajanjem vzorčnih primerov takšnih bolezni in podrobnejšim opisom, kako se te vrste bolezni določajo in evidentirajo, postavljen okvir za razvrščanje različnih bolezni po stopnji njihove splošne nevarnosti. Določbe tudi ne vsebujejo napotilo na poseben postopek ali podzakonski akt, ki bi podrobneje uredil to vprašanje. Bolezen Koronavirus SARS-Covid-19 ob tem ni niti omenjena, kar je – vsaj za medicinsko nepoučeno javnost – najmanj zanimivo. Te določbe ocenjujem kot pomanjkljive in zato pravno neustrezne.
V določbah o »karanteni na domu po tesnem stiku z okuženo osebo« ni določb, ki bi posamezniku zagotavljala materialno in procesno možnost pravnega varstva pred te vrste posegom v njegovo zasebnost in svobodo. Zato je tudi ta del določb podnormiran in s tem protiustaven. Enako velja za določbe, ki urejajo »karanteno na domu po prihodu iz območij, kjer obstaja visoko tveganje za okužbo«, pa tudi za določbe o »karanteni.«
Vmesni sklep. Očitno je, da je zakonodajalec predvidel možnost uporabe splošne zakonodaje o upravnem postopku in upravnem sporu, ko gre za materialna in procesna vprašanja pri izvajanju tega zakona, pa tudi, ko gre za vprašanje pravnih možnosti posameznika, da poskuša zavarovati svoje ustavne pravice in svoboščine. To se mi ne zdi ustrezno. Obravnavani zakon naslavlja vprašanja, stanja in dogajanja, ki se odvijajo zelo hitro. Ob tem pa državi dovoljuje hitre, velike in daljnosežne posege v temeljne ustavne pravice in svoboščine, brez izrecnih omejitev. Implicitna možnost, da posameznik svoje ustavne pravice in svoboščine varuje s subsidiarno uporabo materialnih in procesnih določb o upravnem postopku in upravnem sporu, se mi ne zdi ustavno sprejemljiva rešitev.
Določbe o »karanteni«, ki »je ukrep, s katerim se zdravi osebi, ki je bila izpostavljena okužbi ali za katero se sumi, da je bila v stiku z nekom, ki je zbolel s kugo, virusno hemoragično mrzlico (Ebola, Lassa, Marburg) ali za drugo novo nalezljivo boleznijo ali okužbo iz šestega odstavka 12. člena tega zakona, omeji gibanje in prepreči stik z drugimi osebami, da bi onemogočili prenos okužbe za čas najdaljše inkubacijske dobe« (člen 24), ne določajo postopka ugotavljanja in preverjanja ugotovitev glede »drugih novih nalezljivih bolezni« in njihove »tveganosti«, oziroma »nevarnosti.« Te določbe dajejo Ministru za zdravje neomejen manevrski prostor za določanje, odločanje in odrejanje.
Glede »vročanja odločbe o karanteni« zakon napotuje na določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek in določa, da »se lahko vročitev odločbe o karanteni, ki je odrejena na podlagi prejšnjega člena, opravi osebno ali na elektronski naslov, ki ga je navedla oseba, ki ji je bila odrejena karantena. (2) Osebna vročitev se šteje za opravljeno v trenutku, ko je oseba prejela odločbo, vročitev na elektronski naslov se šteje za opravljeno naslednji dan po odpremi odločbe na elektronski naslov.« V teh določbah, razen napotila na določbe o upravnem postopku, ni nikakršnega materialnega in procesnega varstva posameznika. Menim, da je takšna določba ustavnopravno nesprejemljiva.
3. Obvezno cepljenje
Sledi poglavje o »cepljenju« (poglavje d, od člena 27 dalje). Določbo »Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko minister v primeru pojava nalezljive bolezni, ki predstavlja veliko tveganje za zdravje ljudi in ni opredeljena v programu cepljena, določi tudi cepljenje proti tej bolezni« ocenjujem za protiustavno. Ministru zagotavlja neomejen manevrski prostor odločanja, brez natančno določenega pravnega okvirja, omejitev, smernic, predpogojev, predhodnih preverjanj in nadzora. Takšna bianco menica za tako močan poseg v fizično in moralno integriteto posameznika se mi zdi očitno protiustavna.
Sledijo določbe o »zdravstvenih razlogih za trajno opustitev cepljenja.« In samo o teh razlogih.
»Obvezno cepljenje, ki ga določa program cepljenja, se lahko trajno opusti iz naslednjih zdravstvenih razlogov:
- alergija na sestavine cepiva,
- resen neželen učinek po predhodnem odmerku istega cepiva,
- bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem.
Ne glede na tretjo alinejo prejšnjega odstavka se med razloge za trajno opustitev cepljenja po tem zakonu ne štejejo akutne bolezni ali vročinska stanja, zaradi katerih se cepljenje začasno odloži.
Zdravstvene razloge za trajno opustitev obveznega cepljenja zdravnik, ki je zadolžen za cepljenje, ugotovi na podlagi pregleda osebe, ki bi morala biti cepljena in/ali pregleda njene zdravstvene dokumentacije in strokovnega mnenja zdravnika ustrezne specialnosti.
Če obstajajo zdravstveni razlogi za opustitev cepljenja, zdravnik odločitev o tem, skupaj s strokovno obrazložitvijo, vpiše v zdravstveno dokumentacijo in Register cepljenih oseb.
V primeru, da zdravstvenih razlogov za trajno opustitev obveznega cepljenja zdravnik ne more ugotoviti na način, določen v tretjem odstavku tega člena, lahko predlog za trajno opustitev obveznega cepljenja (v nadaljnjem besedilu: predlog) na predpisanem obrazcu posreduje Ministrstvu za zdravje.
Predlog na predpisanem obrazcu lahko podajo tudi starši, skrbniki oziroma zakoniti zastopniki osebe, ki bi morala biti cepljena.«
Na mestu je vprašanje, kako zdravnik predhodno ugotavlja škodljivost cepljenja za zdravje posameznika? Na mestu je tudi vprašanje, kako zdravnik predhodno ugotavlja škodljiv učinek cepljenja na zdravje posameznika, če mu študije in analize cepiv, njihove učinkovitosti, sestave in stranskih učinkov niso znane, ker so določene kot »poslovna skrivnost«? Takšni zakonski ureditvi pa je pritrdila tudi Informacijska pooblaščenka z odločbo št. 090-163/2014.[viii] Vprašanje je ustavnopravno relevantno.
Zakonske določbe je mogoče razlagati tako, da poudarjajo naknadno, kurativno ugotavljanje škodljivih posledic na zdravju posameznika zaradi cepljenja. V tem primeru je na mestu sklep, da je takšna ureditev protiustavna: od posameznika terja, da sprejme tveganje za škodljive učinke cepljenja na njegovo zdravje, brez učinkovite možnosti predhodne preprečitve takšne škode.
Glede na predlagane določbe ZNB mora »predlog za trajno opustitev cepljenja iz zdravstvenih razlogov vsebovati«:
»- podatke o osebi, za katero se predlaga opustitev cepljenja;
– podatke o starših, skrbnikih oziroma zakonitih zastopnikih osebe, za katero se predlaga opustitev cepljenja;
– podatke o zdravniku, ki je zadolžen za cepljenje osebe, za katero se predlaga opustitev cepljenja, in njenem izbranem osebnem zdravniku, če ne gre za istega zdravnika, ter navedbo izvajalca, pri katerem zdravnik opravlja zdravstveno dejavnost;
– podatke o nalezljivi bolezni, proti kateri naj se cepljenje opusti in podatke o lastniškem imenu cepiva, s katerim naj bi bila oseba cepljena;
– navedbo zdravstvenih razlogov za trajno opustitev cepljenja iz prvega odstavka prejšnjega člena.
Predlogu mora biti priložena ustrezna zdravstvena dokumentacija, ki dokazuje navedbe iz pete alineje prejšnjega odstavka in vključuje:
– v primeru zatrjevane alergije na sestavine cepiva navedbo, na katere sestavine cepiva je oseba alergična in ustrezno dokazilo o alergiji na sestavine cepiva in kako je bila ta diagnosticirana (izvid zdravnika ustrezne specialnosti, odpustnica iz bolnišnice);
– v primeru zatrjevanega resnega neželenega učinka po predhodnem odmerku istega cepiva navedbo, kakšen neželen učinek je utrpela oseba, kdaj in po katerem cepivu ter ustrezno dokazilo, iz katerega je razvidna zdravstvena obravnava resnega neželenega učinka (izvid zdravnika ustrezne specialnosti, odpustnica iz bolnišnice);
– v primeru zatrjevane bolezni ali zdravstvenega stanja, ki je nezdružljivo s cepljenjem, navedbo bolezenskih stanj, zaradi katerih se predlaga opustitev in ustrezno dokazilo (izvid zdravnika ustrezne specialnosti, odpustnica iz bolnišnice), ki potrjuje navedeno bolezen pri osebi.«
Na mestu je vprašanje, kako zdravnik ugotavlja učinke obveznih cepiv na zdravje posameznika, če do podrobnosti glede cepiv, vsebovanih v analizah in študijah, nima dostopa, ker so »poslovna skrivnost«? Zatorej o njih tudi ne more »obvestiti« pacienta, oziroma staršev, če gre za otroka? Hkrati se starš ne more sklicevati na tisto, kar mu ni znano in do česar nima dostopa. Kako zdravnik v takih okoliščinah opravi »pojasnilno dolžnost«? Vprašanje je ustavnopravno relevantno. Takšno zakonsko ureditev ocenjujem za protiustavno.
Glede komisije za ugotavljanje zdravstvenih razlogov za trajno opustitev obveznega cepljenja po zakonu minister imenuje komisijo, ki je sestavljena iz strokovnjakov različnih medicinskih specialnosti. Na mestu je vprašanje, katerih? Zakaj zakon tega vprašanja ne uredi podrobno?
Zakon predvideva (člen 32/2):
»Komisija po proučitvi predloga poda strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, in ga pošlje ministrstvu, najpozneje 90 dni od prejema predloga za opustitev cepljenja. Komisija lahko za pripravo strokovnega mnenja zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede.«
Na mestu je vprašanje, kako komisija opravi to delo, če nima dostopa do študij in analiz cepiv, njihove učinkovitosti, sestavin in stranskih učinkov?
Zakon uvaja določbo (člen 32/3):
»Strokovno mnenje iz prejšnjega odstavka mora vsebovati:
– navedbo nalezljive bolezni, zoper katero naj se opusti oziroma naj se ne opusti cepljenje,
– navedbo lastniškega imena cepiva, s katerim bi se oseba morala cepiti,
– razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo.«
Na mestu so vprašanja, navedena zgoraj. Tudi glede določb o »postopku izdaje odločbe glede cepljenja« so na mestu zgornja vprašanja. Ta del vsebuje določbo: »Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor.« Takšno pravno ureditev ocenjujem za očitno protiustavno in v nasprotju z odločbo US, št. U-I-127/01, z dne 12. 2. 2004, torej staro skoraj 17 let.
4. Odločba US, št. U-I-127/01
Navedel bom samo zadnje tri točke (26, 27 in 28) naslovne odločbe US, ki je zakonodajalec s spremembami ZNB očitno ne uresniči, ne implementira, ne udejanji:
»26. Utemeljen je očitek pobudnikov, da zakonodajalec ni uredil pravic prizadetih oseb oziroma postopkov, v katerih bi te lahko varovale svoje pravice. ZNB v drugem odstavku 22. člena sicer določa, da mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, predhodno ugotoviti morebitne utemeljene razloge za opustitev cepljenja (kontraindikacije), o obstoju trajnih utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja (trajnih kontraindikacij) pa odloča strokovna komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za zdravje (tretji odstavek 22. člena ZNB). Ob jezikovni razlagi te zakonske določbe bi bilo mogoče sklepati, da strokovna komisija “odloča” o obstoju trajnih utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja. Vendar se praksa ni razvila v to smer. Strokovna komisija namreč deluje le kot svetovalno telo, in sicer poda mnenje o obstoju (trajnih) kontraindikacij v primerih, ko jo zdravnik, ki opravlja cepljenje, zaprosi za takšno mnenje. Strokovna komisija torej ne izdaja odločb, s katerimi bi odločala o pravicah in obveznostih. Tudi iz zakonodajnega gradiva ni razvidno, ali je bil namen zakonodajalca, da bi strokovna komisija izdajala kakršnekoli odločbe. Glede na to, da zakonodajalec ni uredil posebnega postopka, bi strokovna komisija lahko postopala po določbah upravnega postopka, za kar ima podlago v 4. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP). Vendar je zakonska ureditev glede tega nejasna.
Zakonodajalec tudi ni opredelil pravic posameznika (oziroma staršev ali drugega zakonitega zastopnika otroka) v postopku ugotavljanja kontraindikacij. ZNB namreč ne določa, s kakšnimi pravnimi sredstvi, v kakšnem postopku in pred katerim organom posameznik lahko uveljavlja svoje nestrinjanje z odločitvijo zdravnika glede (ne)obstoja utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja (kontraindikacij) oziroma nestrinjanje z odločitvijo strokovne komisije glede (ne)obstoja trajnih utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja (trajnih kontraindikacij). Strokovna komisija poda mnenje o (ne)obstoju kontraindikacij na predlog zdravnika, ki opravlja cepljenje. Mnenje praviloma pošlje le zdravniku, ki opravlja cepljenje, ne pa tudi staršem. V primeru, da starši (še vedno) nasprotujejo cepljenju otroka, je zdravnik dolžan obvestiti Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije (v nadaljevanju inšpektorat). Slednji izda odločbo, s katero staršem naloži, da so dolžni otroka pripeljati na cepljenje. Zoper odločbo inšpektorata je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za zdravstvo. Zoper odločbo ministrstva pa je dovoljen upravni spor. Inšpektorat obenem predlaga tudi začetek postopka zaradi prekrška po 57. členu ZNB. Starši tako šele v inšpekcijskem postopku (in nato v postopku o prekršku) dobijo vlogo stranke v postopku. Glede na to, da pomeni obvezno cepljenje poseg v ustavne pravice posameznika, bi moral zakonodajalec posebej urediti tudi postopek ugotavljanja kontraindikacij (bodisi upravni bodisi kakšen drug), v okviru katerega bi bilo prizadetim omogočeno uveljavljanje njihovih pravic. V primerih, ko gre za obvezno cepljenje otrok, bi moral zakonodajalec določiti tudi, kakšen je v tem postopku položaj staršev oziroma skrbnikov in kakšen je položaj razsodnega otroka. Po sedanji zakonski ureditvi je prizadetim zagotovljeno sodno varstvo zoper odločbo inšpekcijskega organa oziroma zoper odločbo o prekršku, vendar to po presoji Ustavnega sodišča ne zadošča. Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča sodišče. Sodno varstvo je v konkretnem primeru lahko učinkovito le, če je zagotovljeno že v fazi odločanja o (ne)obstoju utemeljenih razlogov za začasno ali trajno opustitev cepljenja. Ker Zakon ne ureja postopka za uveljavljanje pravic posameznika v zvezi z ugotavljanjem upravičenih razlogov za opustitev cepljenja in v zvezi s tem ne daje pravice do sodnega varstva, je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
27. Prav tako je utemeljen očitek pritožnikov, da ZNB ni uredil pravic prizadetih oseb, kolikor ga je mogoče razumeti tako, da zakonodajalec ni uredil odškodninske odgovornosti za škodo, ki bi nastala zaradi stranskih učinkov cepljenja. Zakonodajalec je s tem, ko je zaradi varstva zdravja skupnosti posegel v telesno integriteto posameznika, v njegovo pravico odločati o samem sebi ter v načelo prostovoljnosti zdravljenja, postavil interes skupnosti nad interes posameznika. Splošni interes po varovanju zdravja prebivalstva je torej podlaga, ki upravičuje določitev ukrepa obveznega cepljenja proti določenim nalezljivim boleznim. Tako kot vsak medicinski poseg je tudi cepljenje povezano z določenimi tveganji. Seveda je posamezen zdravstveni ukrep lahko določen samo ob predvidevanju, da praviloma ne povzroči negativnih posledic za zdravje oziroma življenje oseb, ki so mu podvržene (razen začasnih in blažjih posledic, ki spremljajo vsak običajen medicinski poseg in so zato sprejemljive). Če pa do škodljivih stranskih posledic vendarle pride, pa je zakonodajalec prizadetim osebam dolžan zagotoviti ustrezno odškodninsko varstvo.[13] Iz obrazložitve predloga ZNB sicer izhaja, da naj bi se za morebitne odškodninske zahtevke v primerih, ko bi zaradi opravljenega obveznega cepljenja prišlo do škode za zdravje posameznika, uporabljali splošni predpisi o odškodninski odgovornosti. Vendar Ustavno sodišče ocenjuje, da bi moral zakonodajalec odškodninsko varstvo prizadetih oseb urediti posebej. Načelo solidarnosti, ki je med drugim podlaga za določitev ukrepa obveznega cepljenja, namreč zahteva, da država, ki odredi tak ukrep v korist vseh in vsakogar, prizadetemu posamezniku povrne škodo, ki mu je zaradi tega nastala, ne glede na obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih predpisih.[14] Nesprejemljivo bi bilo, če bi moral posameznik sam trpeti škodo, ki mu je nastala zaradi obveznega zdravstvenega ukrepa, ki je določen v javno korist. Zakonodajalec je zato dolžan izrecno urediti odškodninsko varstvo za tovrstne primere.
28. Ker ZNB ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja ter odškodninskega varstva oseb, ki zaradi obveznega cepljenja utrpijo škodljive posledice za svoje zdravje, je v neskladju z Ustavo (2. točka izreka). Ker gre za primer, ko zakonodajalec določenih vprašanj, ki bi jih moral urediti, ni uredil, razveljavitev ni mogoča. Zato je Ustavno sodišče na podlagi 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo. Rok enega leta je po oceni Ustavnega sodišča primeren, da bo zakonodajalec ob upoštevanju razlogov te odločbe lahko odpravil ugotovljeno neskladje z Ustavo.«
5. Pot v diskriminacijo, segregacijo, stigmatizacijo in socialno izolacijo
Sledijo določbe o »omejitvah« (člen 35): to so določbe o grobih posegih v temeljne ustavne pravice in svoboščine:
»Otroka, ki ni bil cepljen v skladu s programom cepljenja, pa za opustitev cepljenja ni bilo ugotovljenih zdravstvenih razlogov iz prvega odstavka 30. člena tega zakona, ni dovoljeno vključiti v javni vrtec in v javno sofinanciran zasebni vrtec. Potrdilo o opravljenih cepljenjih, ki so pogoj za vključitev v vrtec, na predpisanem obrazcu, v skladu s predpisom iz petega odstavka 29. člena tega zakona, izda izbrani zdravnik otroka. Starši potrdilo iz prejšnjega stavka, skladno z zakonodajo s področja predšolske vzgoje, predložijo ob vključitvi otroka v vrtec.«
To določbo ocenjujem kot očitno protiustavno. Predlagatelj zakona na nobenem mestu v utemeljitvah in pojasnilih stvarnih razlogov za predlagane spremembe ZNB, niti v samih novih določbah ZNB, ne utemelji ne nujnosti takšnega ukrepa, ne njegove primernosti, ne njegove sorazmernosti v širšem in ožjem smislu. Ureditev vodi v protiustavno diskriminacijo, stigmatizacijo, segregacijo in socialno izolacijo.
Nadalje:
»Osebe, ki ni bila cepljena v skladu s programom cepljenja, pa za opustitev cepljenja ni bilo ugotovljenih zdravstvenih razlogov iz prvega odstavka 30. člena tega zakona, ni dovoljeno vpisati v programe srednjih in visokošolskih zavodov ter fakultet s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja in socialnega varstva. Kot dokaz o opravljenih cepljenjih, ki so pogoj za vključitev v programe srednjih in visokošolskih zavodov ter fakultet s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja ter socialnega varstva, velja Knjižica o cepljenju.«
Moja ocena te določbe je enaka zgornji. Velja tudi za naslednjo določbo:
»Oseba, ki ni bila cepljena v skladu s programom cepljenja, pa za opustitev cepljenja ni bilo ugotovljenih zdravstvenih razlogov iz prvega odstavka 30. člena tega zakona se ne more udeležiti organiziranih letovanj, ki so financirana iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.«
Nadalje:
»V primeru izbruha, epidemije, nenavadnih dogodkov, ki pomenijo tveganje za javno zdravje, necepljena oseba oziroma njeni starši, skrbniki oziroma zakoniti zastopniki upošteva odrejene ukrepe in omejitve, ki jih določi NIJZ.«
Določba je pomensko nedoločena, vsebinsko votla, ne zagotavlja nikakršne materialne in procesne varnosti za posameznika (pravnih varovalk), podarja neomejeno »izvršilno klavzulo« za odločanje NIJZ in bianco menico državi za odrejanje ukrepov: vsebinsko, postopkovno, časovno in stvarno neomejeno. Zato jo ocenjujem kot očitno protiustavno.
Predlagatelj sprememb ZNB na nobenem mestu v vsebinski utemeljitvi predlaganih sprememb in v nobeni predlagani določbi ZNB ne pojasni kriterijev in razlogov za razlikovanje med skupinami oseb, ki se morajo podrediti obveznemu cepljenju in skupinami oseb, ki sem jim ni treba podrediti obveznemu cepljenju. Pri čemer za prvo skupino oseb ne določa nobenih pravnih varovalk, razen napotila na splošni upravni postopek in implicitno možnost upravnega spora. Ureditev ocenjujem kot očitno protiustavno in v nasprotju z odločbo US iz leta 2004.
6. Pristojnosti Vlade RS in odškodninska odgovornost države
V določbah o »ukrepih Vlade RS« je med drugim določeno (člen 48):
»Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej ali iz nje razširijo določene nalezljive bolezni in okužbe, lahko Vlada RS, odredi tudi naslednje ukrepe:
- omeji vstop v državo osebam iz okuženih ali ogroženih območij;
- prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali ogroženih območjih, vključno z vstopom in izstopom iz okuženega območja;
- prepove oziroma omeji zbiranje večjega števila ljudi na javnih ali zasebnih površinah;
- prepove oziroma omeji dejavnost v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ter omeji dejavnost izvajanja predšolske vzgoje in varovanja predšolskih otrok;
- omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov ter izvajanje storitev;
- odredi uporabo zaščitne opreme in druge specifične zaščitne ukrepe na javnih ali zasebnih površinah, glede na način prenosa nalezljive bolezni,
- odredi prepustitev poslovnih in drugih prostorov, opreme, zdravil in prevoznih sredstev v uporabo za zdravstvene potrebe ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja materialno dolžnost.«
Določba ne ureja razlikovanja med posameznimi področji/območji in celotnim ozemljem Slovenije. Za to razlikovanje tudi ne določa pogojev, kriterijev, postopkov preverjanja in nadzora. V tem delu ocenjujem določbo kot pomanjkljivo, podnormirano. Glede zadnje alineje pa je treba ugotoviti, kaj točno pomeni »smiselna uporaba določb zakona, ki ureja materialno dolžnost.«
V določbi o »smiselni uporabi predpisov, ki urejajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami« je navedeno (člen 49):
»Glede materialne dolžnosti, nadomestila plače, varstva pri izvrševanju dolžnosti, povračila škode in odgovornosti za povzročeno škodo, se smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.«
Na mestu je sklep, da zakonodajalec še vedno ne uredi vprašanja odškodninske odgovornosti države iz naslova škode na zdravju posameznika v posebnem zakonu. S tem zakonodajalec še vedno ne uresniči zahteve US iz odločbe iz leta 2004.
V poglavju »obravnava resnih neželenih učinkov po cepljenju in odškodninska odgovornost« so vsebovane naslednje določbe (VIII poglavje, člena 66 in 67):
»Komisijo za ugotavljanje vzročne zveze med cepljenjem in nastalo škodo na zdravju (v nadaljevanju: komisija za ugotavljanje vzročne zveze) imenuje minister med strokovnjaki ustrezne medicinske stroke. Minister podrobneje določi način dela komisije za ugotavljanje vzročne zveze. Sredstva za delo komisije za ugotavljanje vzročne zveze se zagotavljajo iz državnega proračuna.
Komisija za ugotavljanje vzročne zveze redno obravnava resne neželene učinke, ki jih NIJZ posredujejo izvajalci zdravstvene dejavnosti in poda svoje mnenje.
Oseba, ki ji je z cepljenjem po programu cepljenja nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, ima pravico do odškodnine.
Če oseba iz prejšnjega odstavka umre zaradi posledic cepljenja po programu cepljenja, imajo pravico do odškodnine pod pogoji, določenimi v tem zakonu, njen zakonec oziroma partner, s katerim je živela v zunajzakonski skupnosti, njeni otroci in starši.
Kot škoda iz prvega odstavka tega člena se ne šteje škoda, ki je posledica strokovne napake pri opravljanju cepljenja ali ki je posledica neustrezne kakovosti cepiva v skladu s predpisom, ki ureja zdravila.
Kadar je škoda na zdravju ali smrt osebe, ki se je cepila, nastala kot posledica nepravilnega ravnanja strokovnih oseb pri cepljenju ali neustrezne kakovosti cepiva, se za odškodninsko odgovornost oziroma odgovornosti proizvajalca cepiva uporabljajo predpisi civilnega prava.«
Te določbe ne pomenijo uresničitve zahteve US iz odločbe iz leta 2004, ki terja specialno zakonsko ureditev tega vprašanja. Zato je takšna ureditev protiustavna.
Peti in šesti odstavek zgoraj sta očitno protiustavna. Ne razlikujeta med subjektivno odgovornostjo strokovne osebe in objektivno odgovornostjo države. Posameznik, ki je utrpel škodo na zdravju zaradi strokovne napake ali zaradi neustreznosti cepiva, mora imeti avtomatično, neposredno pravico do odškodnine. V tem primeru mora zakonodaja urediti vprašanje disciplinske in delovno-pravne odgovornosti odgovorne osebe ali krive osebe (po določbah kazenske zakonodaje), iz česar lahko izpelje regresni zahtevek ustanove oziroma države do te osebe, ne da bi to vplivalo na objektivno odgovornost ustanove in države (solidarno) za nastalo škodo posamezniku. Če je škoda posamezniku nastala brez osebne odgovornosti strokovnega osebja in tudi ni posledica neustrezne kakovosti cepiva, mora imeti posameznik pravico do odškodnine iz naslova objektivne odgovornosti države in ustanove (solidarno).
Sledi določba o »višini odškodnine« (člen 68):
»Oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena tega zakona ima pravico do odškodnine v enkratnem znesku v višini 65.000 evrov.
Zakonec oziroma partner, ki je živel v zunajzakonski skupnosti z osebo iz prvega odstavka prejšnjega člena, ali, če gre za mladoletno osebo, njeni starši, imajo v primeru njene smrti pravico do odškodnine po tem zakonu v enkratnem skupnem znesku v višini 15.000 evrov.
Otroci osebe iz prvega odstavka tega člena imajo do 18. leta starosti v primeru njene smrti pravico do odškodnine po tem zakonu v enkratnem skupnem znesku v višini 25.000 evrov.
Zneske odškodnin po tem zakonu enkrat letno valorizira ministrstvo v skladu s podatki Statističnega urada Republike Slovenije o višini letne inflacije.«
Zakonsko ureditev, ki določa finančno omejitev odškodnine, ocenjujem za očitno protiustavno. Tudi določbe o »postopku za pridobitev odškodnine«, ki sledijo, ne pomenijo uresničitve odločbe US iz leta 2004. Določbe kot pristojne organe za odločanje o škodi, vzročni zvezi in odškodnini določa resornega ministra, strokovne komisije in komisije zavodov. Podrejeno pa zakon, ki izrecno izključi možnost pritožbe, napotuje na upravni spor. Takšna ureditev je v očitnem nasprotju z odločbo US iz leta 2004 in protiustavna. Epilog te očitne protiustavnosti je določba 69/12: »Z izplačilom odškodnine po tem zakonu je poravnana vsa škoda, za katero je po tem zakonu objektivno odgovorna država.«
V določbah o »ukrepih iz 73., 74. in 75. člena tega zakona členov« je zapisano, da jih »odredi inšpektor z odločbo, izdano v upravnem postopku. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.« Določbo ocenjujem kot protiustavno, ker ob tem, da ne zagotavlja suspenzivnega učinka pritožbe, za to ne navaja nujnih in prisiljujočih razlogov, niti kakršnih koli vsebinskih kriterijev za takšno ureditev. Očitno izhaja iz stališča, da je pri vseh teh postopkih z vsemi možnimi ukrepi že vnaprej in po definiciji »nevarno odlašati.«
Glede »kazenskih določb«, ki se nanašajo na vprašanja, opredeljena zgoraj, velja enako, kot je zapisano pri vprašanjih zgoraj: kjer zatrjujem protiustavnost zakonske ureditve, zatrjujem tudi protiustavnost kazenskih določb, ki zadevajo kršitve zakonske ureditve.
7. Zaključek
Seveda niso zaskrbljeni samo ljudje in starši (ni jih malo!) v Sloveniji. V državah članicah EU se je hitro in znatno povečalo število obveznih cepiv – od leta 2018 s treh na enajst. To sproža legitimna vprašanja. Odpor proti cepivom na splošno narašča v Evropi. V tem trenutku vlade v državah članicah EU in Sveta Evrope nimajo pravnih omejitev za višanje števila obveznih cepiv. To lahko počnejo nenadzorovano. In to kljub nespornemu dejstvu, da določena cepiva ogrožajo zdravje ter telesno in moralno integriteto posameznika.[ix]
ESČP se je o tem, da neželeno obvezno cepljenje pomeni poseg v temeljne človekove pravice, ki jih zagotavlja (EKČP), že izreklo v primeru Solomakhin proti Ukrajini (2012).[x] Sodišče je poudarilo, da nedotakljivost fizične in psihične integritete posameznika pomeni element konvencijske temeljne pravice do »zasebnega življenja« (8. člen EKČP). Soglašalo je, da obvezno cepljenje kot tako, samo po sebi, vsekakor pomeni poseg v posameznikovo fizično in psihično integriteto in s tem v pravico do zasebnosti. Sodišče je moralo odgovoriti na odločilno vprašanje, ali je bil v konkretnem primeru ta poseg v to pravico »prekomeren« in ali je bil »nujen.« Vendar pa v tem, dokaj čudnem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi pritožniku zaradi cepljenja nastala zdravstvena škoda. Tudi noben od možnih stranskih učinkov cepljenja ni bil ugotovljen. Zdravniki napak niso odkrili, sodišče je bilo zadovoljno s predloženo medicinsko dokumentacijo, sam pritožnik pa niti ni z ničemer dokazoval zdravstvene škode.
To vprašanje pa bo vseeno in kmalu, nemara pred koncem tega leta, dobilo bolj konkreten odgovor ESČP. Veliki senat ESČP mora namreč odločiti v primer Vavřička in drugi proti Republiki Češki.[xi] V tem primeru pa je dejansko stanje precej drugačno in drugačna bo lahko tudi odločitev Sodišča. Postala bo pravno zavezujoči sodni precedens za vse države članic Sveta Evrope. Primer je prišel pred ESČP, ker so nekateri starši odklonili cepljenje otroka iz verskih razlogov, drugi starši so zavrnili samo določena cepiva, ker dvomijo v njihovo učinkovitost, tretji pa so želeli otroka cepiti kasneje, kot to določa zakon. V drugih primerih, ki so tudi pred ESČP, pa so starši odklonili cepljenje otroka zaradi njegovih večjih zdravstvenih težav. En starš je bil kaznovan z denarno kaznijo. Petim staršem je bilo prepovedano vpisati otroka v vrtec. Zavrnili pa so cepivo proti tuberkulozi, (otroškem) poliu, hepatitisu B, ošpicam, mumpsu in rdečkam. Bistveno pa je naslednje: pred ESČP se izpodbijajo prav takšni močni posegi v temeljne človekove pravice in svoboščine in zelo podobne pravne ureditve, kot jih v Sloveniji uvaja država s spremembami ZNB.
ESČP bo moralo oceniti splošno naravo obveznega cepljenja kot takšnega. Posebej pa pravni problem odsotnosti učinkovitega pravnega mehanizma, ki bi posameznikom, zlasti staršem, omogočal učinkovito nasprotovanje cepljenju, posebej (a ne samo) iz zdravstvenih razlogov, pa tudi učinkoviti pravni postopek za iztožitev odškodnine od države, če je škoda na zdravja posameznika posledica cepljenja.
ESČP bo pri končni odločitvi moralo upoštevati tudi dejstvo, da kar nekaj evropskih držav nima z zakonom predpisanega obveznega cepljenja. Takšne zakonske obveznosti ni (kot je mogoče ugotoviti na spletišču WHO in Evropske komisije)[xii] v Avstriji, Cipru, Danski, Španiji, Estoniji, Finski, Nemčiji, Irski, Litvi, Luksemburgu, Norveški, Nizozemski, Portugalski, Veliki Britaniji in Švedski. Po besedah Daniela Floreta, predsednika Tehničnega odbora za cepljenje Visokega sveta za javno zdravje (če sem pravilno poslovenil) je v teh naštetih državah stopnja imunosti približno podobna kot v državah, ki imajo z zakonom predpisano obvezno cepljenje.[xiii]
Predvidel bom odločitev ESČP v omenjenem češkem primeru. Cilj cepljenja, to pa je preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni in zaščita zdravja celotnega prebivalstva, bo sam po sebi označen kot legitimen cilj v javnem interesu. Vendar pa je ta cilj mogoče doseči z blažjimi ukrepi, s katerimi se spoštujejo temeljne človekove pravice in svoboščine ljudi in staršev, ki cepljenje odklanjajo. Predvsem pa njihovih otrok. Če ti blažji ukrepi niso na voljo, če učinkoviti pravni postopki za odklonitev cepljenja niso na voljo, če učinkoviti pravni postopki za izterjanje odškodnine od države v primeru, da cepljenje povzroči škodo na zdravju, niso na voljo in če se ljudi in starše, ki odklanjajo cepljenje, enostavno kaznuje, njihovim otrokom in drugim osebam pa prepoveduje vpis in vstop v vrtce, šole in fakultete, gre OČITNO za grobo kršenje temeljnih človekovih in ustavnih pravic, ki ni ne nujno, ne primerno, ne sorazmerno.
[i] Odločba je bila sprejeta 16. septembra 2020. Dostopna je na povezavi < https://www.us-rs.si/odlocba-ustavnega-sodisca-st-u-i-83-20-z-dne-27-8-2020/>
[ii] Zakon o nalezljivih boleznih. Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 49/20 – ZIUZEOP.
[iii] Sodnik dr. Čeferin v 39. točki svojega ločenega mnenja zapiše: »39. Eno od teh vprašanj je, ali so sporni odloki skladni z Ustavo, pa čeprav temeljijo na podnormirani določbi 39. člena Zakona o preprečevanju nalezljivih bolezni (v nadaljevanju ZNB). Navedena določba ZNB očitno daje Vladi preširoka pooblastila in jo s tem pooblašča, da ureja tudi materijo, ki bi jo moral zakon urediti sam. Gre torej za protiustavno izvršilno klavzulo. V takih primerih je Ustavno sodišče v preteklosti že ugotovilo, da je zakon v neskladju z 2. členom Ustave, na njegovi podlagi sprejeti podzakonski akti pa v neskladju z drugim odstavkom 120. člena in tretjim odstavkom 153. člena Ustave.20Če bi se izkazalo, da je bil v konkretnem primeru 39. člen ZNB v nasprotju z navedeno ustavno normo, bi bili odloki, ki so bili sprejeti na podlagi protiustavnih zakonskih določb, v neskladju z Ustavo. Nerazumljivo se mi zdi, da se ta vidik obravnavane zadeve, na katerega so nekateri kolegi izrecno opozorili, večini ni zdel sporen.” Dostopno na: <file:///C:/Users/ANDRAT~1/AppData/Local/Temp/U-I-83-20-Odklonilno-LM-dr.-%C4%8Ceferin.pdf>
[iv] Teršek, A: Komentar odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-83/20: duh je nepovratno ušel iz steklenice. IUS INFO, 18. septembra 2020. Dostopno na <https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/270509>
[v] Besedilo sprememb ZNB, ki jih je – kot sem razbral iz medijev in kot sem bil obveščen iz DZ – Državni zbor RS izglasoval na seji 29. septembra 2020, je dostopno na: <https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=11571>. Dogajanje v DZ ob glasovanju o ZNB-B je razvidno na spletišču DZ: <https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/glasovanje?mandat=VIII&seja=20.%20Redna&uid=C1257A70003EE753C12585F20066B121&fbclid=IwAR22y86sC2OO7GFNS75b3c_zNoge0-gKZofEjnvD-tVfEfUBDEImonua3f4>
[vi] Leta 2018 je npr. kolega dr. Matej Avbelj spisal »Pravno mnenje o ustavnosti predloga novele Zakona o nalezljivih boleznih (31.1.2018). Dostopno na: <https://www.naravnirazvoj.si/images/aktivnosti/pravno-mnenje/pravno-mnenje-novela-znb.pdf>
[vii] Besedilo sprememb ZNB (ZNB-B) je (četrtek, 15. oktober 2020) objavljeno na spletišču E-demokracija. Na spletišču Pravno-informacijski sistem (PIS) je objavljen naslov: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-B). Dostopno na < http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7840>. Vsebina ZNB-B je objavljena tudi v Uradnem listu. Dostopno na: <https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2020-01-2523/zakon-o-spremembah-in-dopolnitvah-zakona-o-nalezljivih-boleznih-znb-b>
[viii] Povzetek odločbe: “V obravnavanem primeru je na prvi stopnji o dostopu do dokumentacije, ki se nanaša na postopek pridobitve in podaljšanja dovoljenja za promet za določena cepiva, odločala Vlada RS, ker se je prosilka sklicevala na javni interes. Zahtevo prosilke je delno zavrnila. IP je ugotovil, da zahtevane informacije predstavljajo poslovno skrivnost in s tem izjemo iz druge točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je v skladu z napotki sodišča v primerljivi zadevi (opr. št. I U 337/2014-26 z dne 22.10.2015) v nadaljevanju izvedel test tehtanja med argumenti, ki govorijo v prid javnemu interesu in varovanju poslovnih skrivnosti, da se zahtevani podatki ne razkrijejo, in ustavno pravico prosilke ter javnim interesom, da se podatki razkrijejo, z upoštevanjem, da je dostop do informacije javnega značaja v odvisnosti od okoliščin zahteve vsakokratnega prosilca lahko tudi v funkciji kakovostne javne razprave in svobode izražanja. Prosilka s svojimi navedbami ni prepričala IP, kako bi informacije, ki so predmet presoje, drugače in bolje obveščale uporabnike od že prosto dostopnih informacij o zdravilih oziroma, v čem konkretno bi seznanitev javnosti z zahtevanimi podatki vodila do razprave o pomembni družbeni temi, ki je v interesu širšega kroga ljudi. Tega pa ni ugotovil niti IP. Glede na vse navedeno je IP ugotovil, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje dokumentacije, ki je predmet presoje in predstavlja poslovno skrivnost, ni večji od interesa, zaradi katerega so ti podatki zavarovani kot poslovna skrivnost.” Dostopno na <https://www.ip-rs.si/ijz/prosilka-vlada-rs-2351/>
[ix] Glej Puppinck, G.: Compulsory Vaccination: The Grand Chamber of the ECHR will Decide. EUROPEAN CENTRE FOR LAW AND JUSTICE. Februar 2020. Dostopno na https://eclj.org/conscientious-objection/echr/vaccination-obligatoire–la-cedh-va-se-prononcer-en-grande-chambre>; Foltzenlogel, C.: Mandatory Vaccination: Important hearing before the Grand Chamber of the ECHR. European Centre for Law & Justice. Julij 2019. Dostopno na <https://eclj.org/conscientious-objection/echr/vaccins-obligatoires–la-grande-chambre-a-entendu-les-arguments-des-requerants-et-du-gouvernement-tcheque>
[x] Primer št. 24429/03. Sodba ESČP z dne 15.marec 2012.
[xi] Pritožba št. 47621/13 in še pet drugih pritožb: 3867/14, 73094/14, 19306/15, 19298/15 in 43883/15.
[xii] World Health Organization. Regional office for Europe. The organization and delivery of vaccination services in the European Union, 2018. Dostopno na <https://www.euro.who.int/en/publications/abstracts/the-organization-and-delivery-of-vaccination-services-in-the-european-union-2018>; World Health Organization. Vaccination: European Commission and World Health Organization join forces to promote the benefits of vaccines, 2019. Dostopno na <https://www.who.int/news-room/detail/12-09-2019-vaccination-european-commission-and-world-health-organization-join-forces-to-promote-the-benefits-of-vaccines>; European Commission. Roadmap on vaccination. Dostopno na <https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/vaccination/docs/2019-2022_roadmap_en.pdf>
[xiii] Glej Puppinck, nav. delo (2020).