(Prost dostop.)
Vlada “slavi” domnevni “referendumski uspeh.” Zagotovo gre za majhen, majceni, čisto majčkeni uspehek. Nikakor pa ne gre za “praznik demokracije”, niti za tisto nekaj, kar označujeta izraza “legitimnost” in “demokratična legitimnost.” Še naprej gre za pristni in pobalinski populizem, za skrajno zlorabo referenduma kot ustavnopravnega in političnega instituta in koncepta.
Ob tem spomnimo, da je ta ista vlada preprečila referendum o noveli ZNB-D. Pred tem jo je sprejela po “nujnem hitrem postopku.” Četudi za to ni bilo prav nobenega razloga, ne stvarno utemeljenega.
Spomnimo tudi, da je o ustavnosti takega postopka sprejemanja novele zakona in o ustavnosti prepovedi referenduma odločalo tudi kukavičje in nojevsko, samopašno in nemisleče, kovidno nevedno in do javnosti manipulativno ustavno sodišče. Kaj je storilo? Odobrilo je prepoved referenduma.
Še malo se bom pomudil pri tem. Odobritev prepovedi referenduma pomeni, da je tudi za ustavno sodišče referendum o noveli ZNB-D nekaj, kar je ustavnopravno prepovedano. Po mnenju (in samo po “mnenju”, ker drugega kot golo mnenje na temo kovidnega režima in ukrepov ustavno sodišče ne poseduje – nima vednosti in znanja!) sodišča je to zadeva politike in stroke, ne volivk in volivcev. In po golem mnenju sodišča ta novela le uresničuje novelo ZNB-D, nič drugega. A to isto ustavno sodišče je (o tem sem spisal in objavil kolumno na IUS INFO) ob procesnem triku, ki ga ves čas izvaja, to pa je odlašanje z odločitvijo in kasneje, čez mesece ali po več letih, ZAVREČI pobudo, tudi ustavno pritožbo, kot “nepomembno-irelevantno.” In zdaj pozor, to je bistvo: ustavno sodišče je v eni od svojih kovidnih odločb, v zadnji, obsežni, odločilo, da so pretekli kovidni ukrepi nepomembni, ker jih nikoli ne bo več. Odločilo je tudi, da je bolje imeti nekakšne ukrepe kot pa nobenih. Odločilo je tudi, da sta ukrepa, kot je nošenje mask in testiranje, “razumna.” Tako je odločilo brez enega samega stvarnega dokaza in brez trohice poznavanja teh tem – znanstveno, medicinsko, socialno. In kaj je še storilo ustavno sodišče? S sklepom je ZAVRGLO pobudo, v kateri je bilo zahtevano, da se oblast prisili v politiko in prakso preventive, zgodnjega zdravljenja in ukvarjanje z ZRAKOM, po katerem se gobljejo bolezni in s katerim se medicina NE ukvarja. Sodišče je vse to odrinilo z mize, ob tem pa zapisalo stavčič, da pobudniki navajamo “neprijetnosti”, ki so jih ljudje imeli in občutili ob teh ukrepih in zaradi njih. Abotno. Milo rečeno. Sicer pa podlo in tudi dokaj neumno.
No, v teh ZAVRŽENJIH je ustavno sodišče tudi odločilo, da “NE ODPIRAJO POMEMBNIH PRAVNIH VPRAŠANJ.” To ni samo podlo in neumno, to je tudi skrajno pobalinsko in zavržno.
Pa se človek vpraša: če ta vprašanja, torej tista, ki jih novela ZNB-D vsebuje, ob teh pa še tista, ki jih NE vsebuje (zatrjevali smo obstoj “neustavne pravne praznine”), “NE ODPIRAJO POMEMBNIH PRAVNIH VPRAŠANJ”, kako to, da JIH JE BILO TREBA SPREJETI po nujnem kratkem postopku? In če pomembnih pravnih vprašanj ne odpirajo, kako to, da je o njih prepovedano odločati na referendumu?
Upam, da sem bil dovolj razumljiv.
Ti referendumi, v nedeljo, so bili tipični primer zlorabe referenduma – od oblasti, vlade in opozicije! Razlaga ZLORABE in NELEGITIMNOSTI, tudi NEDEMOKRATIČNOSTI takih referendumov pa je spodaj. Je iz davnega leta 2008. Nič se ni spremenilo, vse je ostalo isto in je postalo še slabše.
Referendumska realnost kot ogledalo politične
Refleksija o referendumu pomeni politično vprašanje, ko gre za odločitev o primernosti njegove uporabe v povezavi s posamezno zadevo iz družbenega življenja. Seveda pa je treba referendum uporabljati v skladu z ustavnimi pravili. Ta lahko določajo vrste referendumov, formalne pogoje za vlaganje zahtev ali pobud za razpis referenduma, pravne posledice referendumskega odločanja in podobno. Lahko tudi prepovejo referendumsko odločanje o določenih vprašanjih. Na splošno pa pomenijo kriterije za presojo (proti)ustavnosti posameznih poskusov referendumskega odločanja. Pri tem so najpomembnejše ustavne določbe o temeljnih pravicah, svoboščinah in načelih.
Vprašanje uporabe referenduma kot načina političnega in pravno zavezujočega odločanja bi lahko povezali najmanj s štirimi temeljnimi izkušnjami (pogojno tudi modeli). Prvič, referendum se lahko uporablja kot sredstvo za prelaganje odgovornosti za odločanje s parlamenta in vlade na ljudstvo. Bodisi zaradi nizke zavesti dnevne politike o naravi in razsežnostih njene politične odgovornosti, bodisi zaradi neuspešnosti državne oblasti, sindikatov ali drugih večjih interesnih skupin pri iskanju kompromisov bodisi zaradi želje takšnih skupin ali posameznikov po uresničevanju partikularnih interesov. Pogosta in pretirana uporaba referenduma na splošno slabi legitimnost parlamentarnega predstavništva in pristnost demokratičnosti političnega sistema. Tudi negira integracijsko in socialno funkcijo referenduma. Ustvarja t.im. demokratični deficit.
Drugič, referendumsko odločanje je lahko plebiscitarnega značaja (na primer odločitev suverenega naroda za samostojno državo) ali pa gre za odločanje o nekaterih najpomembnejših družbenih vprašanjih. Ta referendumski ozir je najtesneje povezan z načelom o ljudstvu kot nosilcu oblasti. Če se vladajoča dnevna politika takšne pomembnosti določenih vprašanj in odločitev, torej intenzivnosti njihovega stika z načelom o oblasti ljudstva, prepričljivo zaveda, lahko upravičeno pričakuje priznanje njene politične verodostojnosti in demokratične kakovosti. Kadar pa referendumski proces v takšnih primerih spremlja njen dvom, negodovanje ali obotavljanje, ker bi odločitev najraje sprejela sama (predvsem zato, ker ne želi tvegati ali uresničiti drugačne volje večine ljudi), izgublja politično verodostojnost in demokratično kakovost, četudi se referendumsko odločanje vseeno zgodi. Če bi bila vladajoča strankarska politika tako predrzna, da bi se v tovrstnih primerih trudila preprečiti ugotavljanje volje ljudi, oziroma če bi se ljudstvo moralo politično angažirati zaradi uresničitve zahteve po prevzemu pristojnosti odločanja, od demokratičnosti in legitimnosti oblasti ne bi ostalo veliko.
Tretja izkušnja ponazarja poskuse protiustavnih referendumov: tistih, ki v pravnem sistemu že sami po sebi niso dovoljeni; tistih, ki očitno protiustavno posegajo v ustavne pravice in svoboščine; in tistih, ki so le navidezno in formalistično nevtralni, dejansko pa gre pri njih za prikrit protiustavni namen. K slednjim gre prišteti tudi t.im. “votle” referendume, pri katerih je vnaprej jasno, da referendumska odločitev ne more imeti željenih pravnih učinkov.
Četrta izkušnja ponazarja ustavno in politično korektno uporabo referenduma v okoliščinah zadovoljive politične kulture. Referendum se tu uporablja kot element pristne demokracije diskurznega značaja in kot občasno odločanje o najpomembnejših ali za takšno odločanje primernih vprašanjih. Celoten proces referendumskega odločanja, od predloga odločitve in opredelitve spornih vprašanj, do referendumske kampanje, skrbi za visoko volilno udeležbo in spoštovanja referendumskega izida, vključuje politično odgovorno in korektno presojo, javni in univerzalni diskurz o temi ter je v funkciji zagotovitve pristne demokratične legitimnosti sprejetih odločitev.
Pri ocenah o ustavnosti referendumov velja biti posebej previden in zadržan. Referendum je vselej lahko, vsaj v določeni meri, tudi sredstvo za razvnemanje državljanskih čustev, oblika politične kampanje, vrsta manipulacije ipd. Ustvarja, občasno izkorišča in, strogo vzeto, celo zlorablja demokracijo množic ali populizem. Pravzaprav stavi nanj. Vsak referendum s takšnimi lastnostmi še ni protiustaven. Kljub temu pa gre pričakovati (ne le upati), da se bodo s takšno, nespodobno legitimacijo referenduma zadovoljili samo skrajni, pretirani pravni pozitivisti in politiki, ki jih ne gre jemati za zgled. V družbi s primerno politično kulturo in pristno demokratično zavestjo ne bo mesta za politično zlorabo referenduma, njegovo uporabo za legitimiranje določene politike in podobno.
V Sloveniji smo bili priča različnim referendumskim izkušnjam, tudi omenjenim. Pri tem prevladujejo predvsem negativne izkušnje in politična nespodobnost pri uporabi referenduma, kot so njegova nedostojna uporaba v dnevnopolitične namene (in v tem oziru politična zloraba), uporaba kot orodja za brezkompromisni politični boj, za razvnemanje čustev in strasti, za polarizacijo političnega prostora in volivnega telesa, za legitimacijo vladajoče politike in podobno. Doživeli smo tudi protiustavne referendumske predloge.
Pomembnejše okoliščine in dejstva glede nedavnega referenduma o pokrajinah kažejo na vnovično negativno referendumsko izkušnjo. Tudi z zornega kota ustavnopravnih kriterijev (na kar je že ob javnem obelodanjenju ideje o tem referendumu opozoril na primer ustavni pravnik prof. Ivan Kristan). Med razlogi za kritiko in očitek o primanjkljaju kakovosti slovenske politične realnosti in referendumske politike se zdi tudi po tem referendumu primerno posebej poudariti dva pogleda.
Prvič, enačenje demokratičnosti z neposredno demokracijo, poudarjanje zgolj formalnih komponent demokracije in instrumentalno poveličevanje enostavnega preštevanja glasov večine postaja vse otipljivejša značilnost slovenske politične identitete. Enako velja za zatekanje vladajoče dnevne politike k politični aroganci in samovolji s sklicevanjem na predstavniško naravo političnega sistema.
Nedavno sem v nekem časopisnem članku, tudi takrat kot refleksijo na slovensko politično realnosti, zapisal, da lahko nekemu dokaj neposrečenemu političnemu razmišljanju malo stvari tako zalo ustreza kot precejšnja, a dokaj enakomerna stopnja politične apatije. Takšno samorazumevanje dnevne politike sem povezoval s pomanjkanjem njene pripravljenosti in sposobnosti za ukvarjanje z ljudmi, resnično najbolj perečimi družbenimi problemi in njihovimi vzroki. Služi kot sredstvo za omejevanje konkurence na poligonu dnevne politike. Tu nastopi drugi pogled: referendum o pokrajinah je bil politični dogodek, kjer je ljudstvo politično spregovorilo ne le s stopnjevano volilno neudeležbo, pač pa skorajda s popolnim bojkotom. Apatija pa je glasno in jasno politično ravnanje. “Nepartipacija volivcev je torej pravo politično DEJANJE: nasilno nas sooči s praznostjo danajšnjih demokracij. Včasih je največje nasilje prav v tem, da ne storimo ničesar« (Slavoj Žižek, Nasilje, Analecta, 2007, str. 173). Gre za nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi, ali bolje, kar se sme zgoditi vsakokratni vladajoči politiki.
A tudi tokrat, podobno kot pri številnih drugih nerazveseljivih podobah slovenske politične realnosti, na tej točki politično nedostojne in ustavnopravno nelegitimne izvedbe referenduma vladajoča strankarska politika še ni postavila pike, sklonila glave v zadregi in se umaknila v kritično avtorefleksijo, iščoč pot k povrnitvi svojega političnega dostojanstva in politične verodostojnosti. Prav nasprotno. Ljudstvo je povsem brezsramno, arogantno in ignorantsko nagovorila s priznanjem, da v takšni nepartipaciji volivcev ne razbere motečih ali zaskrbljujočih elementov. Formalistična in instrumentalna interpretacija referendumskega izida ob 10 odstotni volilni udeležbi kot »uspeha« in »legitimacije« političnega predloga ni zgolj nedostojno, demagoško in arogantno sprenevedanje. Z vidika politične komunikacije in kulture je takšno početje primerljivo s potvarjanjem referendumskega izida.
Dr. Andraž Teršek
—
Op.; glej tudi:
Teršek A.: O zlorabi referenduma, s primerom »votlosti« referendumskega odločanja. https://journals.openedition.org/revus/1701
Teršek A.: Ustavnopravna sinteza referendumske realnosti. Pravna praksa : PP. 3. jul. 2008, leto 27, št. 26, str. 35, ilustr. ISSN 0352-0730. [COBISS.SI-ID 9338449].
Objavljeno v časniku Delo, rubrika Gostujoče pero, 2008.