…, ampak…,
zapisal bom enako, kot sem zapisal pri “dopolnitvi” 14 člena ustave z besedo “invalidnost“, kot sem zapisal glede izrecnega zapisa pravice do pokojnine v ustavo in kot sem zapisal glede izrecnega zapisa pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije: tudi vse te pravice sem videl v ustavi in razbral iz ustave, četudi niso bile v ustavo izrecno in dobesedno zapisane!
Ustavno zaščito pravice do znakovnega jezika vidim v 39. in 62. členu Ustave RS. Zato nad novim primerom legalističnega prečrkarjenja, in to celo pri branju in razumevanju USTAVE, nisem navdušen. Nasprotno, zdi se mi zaskrbljujoče in žalostno, da se v besedilo ustave zapisuje tisto, kar je v njej že implicitno vsebovano – ker drugače ne more in ne sme biti.
A se trudim biti prizanesljiv do teh početij in razumem veselje tistih, ki jih napoved izrecne ustavne zaščite te pravice kot ustavne kategorije neposredno zadeva: ker pač živimo v državi, kjer za veliko večino ljudi, predvsem za politike in političarke, javne funkcionarje in funkcionarke, pa tudi za kvalificirano večino sodnic in sodnikov, zares “velja” samo tisto, kar je izrecno in dobesedno zapisano v obliki, s tehniko, z jezikom in z zavezujočo močjo prava. Pa še o tem nastajajo nerazumni, dolgotrajno in mukotrpni pravni in sodni spori. Zato temu ne nasprotujem. Samo žalosti me, da je tako in da očitno mora biti tako.
Ob tem pa nekatere butalistične norčije ostajajo, kar so – že dolgo in predolgo: