Ne bom zapisal in tudi ne mislim, da je mnenje mojega spoštovanega in cenjenega kolega prof. dr. Avblja o 39. členu ZNB in veljavnem Odloku Vlade RS “zmotno.” S to besedo ne označujem mnenj in stališč svojih najbližjih ustavnopravnih kolegov, univerzitetnih učiteljev ustavnega prava. Je pa njegovo mnenje drugačno od mojega. V pomembnem oziru zelo drugačno.
Ob tem pa niti ne vem, če je bilo kolegu predstavljeno tudi dejstvo, da se pred US izpodbija tudi 39. člen ZNB.
Odločila pa ne bova ne on, ne jaz. In končno odločitev najvišje sodne institucije za ta vprašanja bova spoštovala in upoštevala, četudi z njo morda ne bova soglašala, ali ne bova soglašala v celoti.
Ustavno pravo bi bilo dokaj dolgočasna zadeva, če bi vsi univerzitetni učitelji ustavnega prava ves čas v celoti soglašali o vseh ustavnopravnih vprašanjih. Kadar ne soglašamo, ali ne soglašamo povsem, ni nujno, da se kdorkoli od nas moti. Pravno zavezujoča pa je samo ena odločitev, le eno stališče: tisto, ki ga izglasuje večina sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča RS.
Zato je o ustavnopravnih vprašanjih treba razpravljati. Zato si jaz in moji učiteljski kolegi prizadevamo. Zgodi se, da si v razpravi priznamo, da ima v tistem trenutku prepričljivejše argumente enkrat eden, drugič drugi. Do naslednje razprave, do naslednjega, boljšega argumenta. Tako se vzpostavlja, gradi in razvija “razpravljajoča ustavna država.”
Če se zgodi, da ne soglašamo, se zaradi tega nikoli ne spremo. Ne zahajamo na osebno raven komunikacije. Predvsem pa se nikoli ne žalimo, ali celo obtožujemo. In tudi mediji ali politiki nam tega ne bodo vsilili, ker jim tega ne bomo dovolili. Zato smo ves čas vsaj za en korak spredaj…
(Post scriptum: z obžalovanjem moram v torek, 27.10.2020, ponovno ugotoviti, da to za kolega Mateja Avblja očitno in še vedno, ali pa spet, ne velja.)