»By laying down standards and minimum rules in this field, Recommendation (2000) 21 of the Council of Europe enshrines general principles concerning freedom to exercise the profession of lawyer and that, although it mentions lawyers’ duties, its main purpose is to reaffirm the fundamental role of lawyers in protecting human rights and the independence they must enjoy in order to perform this task.«[1]
Ustava RS v 137. členu vsebuje kratko, a nadvse pomembno določbo:
»Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon.«
Slovenska ustava tako izrecno opredeljuje odvetništvo kot ustavno kategorijo.[2]
Ta prvi odstavek ustavne določbe se očitno in odločilno razlikuje od drugega odstavka istega člena, ki govori o notariatu: »Notariat je javna služba, ki jo ureja zakon.« Ustava, pričakovano in logično, notariata ne opredeljuje kot samostojno in neodvisno službo, ki bi bila del pravosodja. Ustavnopravni položaj odvetništva in notariata kot ustavnih kategorij je odločilno drugačen, saj sta odločilno drugačni narava in namen obeh služb. Notariat je, za razliko od odvetništva »javna služba, ki deluje v okviru pravosodnega sistema.«[3] Podoben poudarek najdemo v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-344/94:
»Notariat je javna služba katere delovanje je namenjeno varnosti v pravnem prometu. To je pomembna splošna dobrina, zaradi katere je dovoljeno – v skladu z načelom sorazmernosti – omejevati ustavno zagotovljeno pravico do dela, v tem primeru pravico do svobodnega opravljanja dela oziroma poklica (1. odst. 49. člena)…Zakonodajalec je upravičen za poklic, ki se izvršuje kot javna služba, določiti omejitvene pogoje tako objektivne (npr. poslovni prostor) kot subjektivne narave.«[4]
Tudi notariatu gre kot javni službi določena »samostojnost in neodvisnost«,[5] vendar pa se tudi s tega vidika ta javna služba vendarle nekoliko razlikuje od odvetništva. Z zornega kota cene notarskih in odvetniških storitev (tudi »tarife«) velja tako za odvetništvo kot tudi za notariat, da »zakonodajalec ne more na to ceno neposredno vplivati«.[6] Potrebno bi bilo izdelati jasne in utemeljene elemente razlikovanja med notariatom kot javno službo in odvetništvom kot zasebno službo v močnem javnem interesu. Predvsem z vidika stopnje samostojnosti in neodvisnosti na finančnem in organizacijskem področju. Najverjetneje pa smemo reči, da vse, kar z vidika samostojnosti in neodvisnosti velja za notariat, vsaj toliko ali še nekoliko bolj velja za odvetništvo.
Iz določbe 137. člena URS je očitno, da odvetništvo kot ustavno kategorijo opredeljujejo trije temeljni poudarki:
- odvetništvo je del pravosodja
- odvetništvo je samostojno in neodvisno
- odvetništvo je poklic, tudi (javna) služba, ki jo ureja zakon
Odvetništvo ima v pravni in demokratični državi posebno vlogo in pomen. »Vloga odvetnika je zlasti pomembna v okviru izvrševanja sodne oblasti.« Ta vloga odvetnika se odraža predvsem v njegovi pravni strokovnosti in skozi odvetnikovo zastopanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi. Odvetništvo kot ustavna kategorija in 137. člen URS sta najtesneje povezana s pravico vsakogar, ki mu je odvzeta prostost ali je obtožen kaznivega dejanja, do pravne pomoči zagovornika (3. odst. 19. člen URS in 2. alinea 29. člena URS).[7] Odvetništvo je kot takšno zatorej tudi del pravosodja.
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-371/98 in U-I-212/03 med drugim zapisalo:
»Na področju te dejavnosti je treba upoštevati, da ima odvetništvo kot ustavna kategorija pomembno in nenadomestljivo vlogo pri delovanju celotnega pravosodnega sistema. Zato že Ustava v prvem odstavku 137. člena odvetništvo opredeljuje kot del pravosodja. V Ustavi je tudi določeno, da je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon.”
Pravna ureditev odvetništva, njegova organizacija in njegovo delovanje se zato vrednoti tudi skozi spekter interesa za kakovostno in učinkovito (tudi pravilno) delovanje pravosodnega sistema kot celote. Ta kakovost in učinkovitost (nenazadnje je učinkovitost samo moment sicerjšnje kakovosti, tudi pravilnosti, kot izraza z najširšim pomenom) zadevata predvsem udeležbo strank v pravnih sporih, sodnih postopkih in postopkih pred oblastnimi organi na splošno. Zadevata varovanje pravic in interesov strank, ki se kaže predvsem v strokovni pravni pomoči oziroma pravno-strokovnem angažiranju v smeri maksimiranja kakovosti nastopanja ali udeležbe strank v pravnih razmerjih in pravnih postopkih, ko gre za varovanje in uveljavljanje njihovih pravic, koristi in interesov. Očitno je, da se s tem neposredno prispeva h kakovosti delovanja pravosodnega sistema kot celote. Prispevek h kakovosti delovanja pravosodnega sistema je na primer tudi takšna zakonska ureditev opravljanja odvetniške službe, ki zagotavlja nepristranskost, objektivnost in neodvisnost (avtonomnost) sojenja.[8]
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-371/98 zapisalo:
“Odvetništvo ima v vsaki pravni in demokratični državi posebno vlogo in pomen. Zlasti je Vloga odvetnika pomembna v okviru izvrševanja sodne oblasti. Temeljna naloga odvetnika kot pravnega strokovnjaka je zastopanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi. Zato že Ustava določa, da je odvetništvo “del pravosodja”. ZOdv določa, da odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravni razmerjih (2. člen ZOdv). Za opravljanje navedenih nalog pa Zakon ne zahteva zgolj strokovne usposobljenosti, temveč tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti.”
Odvetništvo je samostojna in neodvisna zasebnopravna (in ne javnopravna, tako kot notariat) služba. Kot samostojno in neodvisno službo po pooblastilu 137. člena URS odvetništvo ureja zakon. Z drugimi besedami, »pooblastilo za zakonsko urejanje odvetništva, ki je samostojna in neodvisna služba v okviru pravosodja, je v 137. členu Ustave.«[9] Odvetništvo »potemtakem« in »zato« ureja Zakon o odvetništvu (ZOdv). Zakonsko urejanje odvetništva je torej namenjeno prav temu, da se s podrobnejšo konkretizacijo odvetništva kot ustavne kategorije natančneje uredijo vsa potrebna vprašanja za obstoj in delovanje te službe, in to na način, ki je predviden z določbo 137. člena URS. Prav to je torej bistvo zakonskega urejanja odvetništva: zakonska konkretizacija ustavnih temeljev odvetništva. Zakon je orodje, s katerim se uresniči podlaga in izpolnijo zahteve, ki jih za odvetništvo predvideva URS v 137. členu. »Z ZOdv se zagotavlja opravljanje odvetništva kot samostojne in neodvisne službe«.[10] Država mora sprejeti zakon oziroma mora sprejeti takšen zakon, da bo v pravnem redu odvetništvo urejeno kot samostojna in neodvisna služba, ki je del pravosodja.
Odvetništvo je kot zasebnopravna služba hkrati ena izmed gospodarskih dejavnosti, ki jo varuje tudi prvi odstavek 74. člena URS.[11] Ta pravi, da je gospodarska pobuda svobodna.[12] Ustavno sodišče je izrecno povezalo odvetniško službo z določbo 74. člena Ustave RS:
»12. Drugi odstavek 1. člena ZOdv določa, da odvetništvo opravljajo odvetniki oziroma odvetnice kot svoboden poklic. Gre za opravljanje pridobitne dejavnosti, saj odvetniki svoje delo opravljajo za plačilo. Odvetništvo sicer ni gospodarska dejavnost v pravem pomenu besede, ker pa se opravlja odplačno in s pridobitnim namenom v konkurenci z drugimi odvetniki ali gospodarskimi subjekti, jo je mogoče šteti za dejavnost, katere izvajanje varuje prvi odstavek 74. člena Ustave.”[13]
Določba 137. člena URS za odvetništvo kot službo posebnega pomena za pravno državo in demokracijo poudarja njegovo samostojnost in neodvisnost; seveda tudi gospodarsko samostojnost in neodvisnost. Pravice tretjih oseb in javna korist ali javni interes so kriteriji, ki dovoljujejo omejevanje gospodarske svobode. V zvezi s tem je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-212/03 zapisalo:
“Ustava v prvem odstavku 74. člena določa, da je gospodarska pobuda svobodna, v drugem stavku drugega odstavka tega člena pa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Zakonodajalec torej lahko pravico do svobodne gospodarske pobude omeji, če to zahteva javna korist. Iz dosedanje ustavnosodne presoje je razvidno, da zakonodajalčeva svoboda pri omejevanju te pravice ni absolutna in neomejena. Tudi v tem primeru zakonodajalca veže splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki mu dovoljuje, da ustavno pravico omeji le toliko, kolikor je zaradi varovanja javne koristi, zaradi katere je ustavno dopustno poseči v pravico, treba vanjo poseči. Zato mora pri uzakonitvi omejitve zakonodajalec izbrati tak ukrep, ki bo zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in hkrati kar najmanj posegel v ustavno pravico.”
Pridržek v določbi 137. člena URS (ki je v tem kontekstu specialna določba) o tem, da se odvetništvo podrobneje ureja z zakonom, se z določbo 74. člena URS (ki je generalna določba) ujema prav na tej točki: dopustnost omejevanja samostojnosti izvajanja ali opravljanja (gospodarske, pridobitne) dejavnosti iz naslova varstva pravic tretjih in javne koristi (javnega interesa).[14]
Neposredno izhajajoč iz določbe 137. člena URS lahko sklenemo, da mora država pri slehernem poseganju v svobodo samoreguliranja odvetniške službe oziroma OZS upoštevati (a) splošne kriterije pravne države, (b) dopustnosti poseganja v svobodno gospodarsko pobudo in svobodo dela (74. in 49. člen URS[15]), (c) posebnosti odvetništva kot dela pravosodja, (d) kot samostojne in neodvisne ustavne kategorije ter (e) vlogo in pomen odvetništva z zornega kota varstva pravic in interesov tretjih oseb – strank.[16]
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-9/98 med drugim zapisalo, da je pomoč odvetnika “predpostavka za uveljavljanje poisameznikovih pravic in zagotovil, ki mu jih daje Ustava.” V odločbo št. U-I-212/03 pa je zapisano:
“Vsebina in meje javne koristi so razvidne iz zakonske ureditve odvetniške dejavnosti. Na področju te dejavnosti je treba upoštevati, da ima odvetništvo kot ustavna kategorija pomembno in nenadomestljivo vlogo pri delovanju celotnega pravosodnega sistema. Zato že Ustava v prvem odstavku 137. člena odvetništvo opredeljuje kot del pravosodja. V Ustavi je tudi določeno, da je odvetništvo samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Ta zakon je ZOdv, ki v prvem odstavku 2. člena določa, da odvetnik v okviru svojega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. Opravljanje odvetniškega poklica ne zahteva samo izpolnjevanja strokovnih pogojev, temveč v enaki meri ali še bolj spoštovanje etičnih načel, kar zagotavlja službo nudenja pravne pomoči, ki na visokokvalificirani ravni skrbi za varstvo posameznih ustavnih kategorij, zlasti na področju varstva človekovih pravic. Odvetništvo mora istočasno z ustavnega vidika izpolnjevati tudi splošne družbene interese, ki Slovenijo po 2. členu Ustave opredeljujejo kot pravno državo. Doseganje navedenih lastnosti odvetništva je v javno korist in v korist posameznikov, ki jih odvetniki zastopajo.”
Odvetništvo kot ustavna kategorija ima zaradi enkratnosti svoje družbene poklicne vloge oziroma zaradi namena in narave odvetniške dejavnosti velik javni pomen, predvsem z vidika varovanja pravic, koristi in interesov strank v pravnih postopkih, temeljnih človekovih in ustavnih pravic in svoboščin, posledično pa tudi pravilnega delovanja pravosodja in kakovosti pravne države kot ustavnega načela in vrednote.[17] Pravno ureditev, organizacijo in delovanje odvetništva zato spremlja vselej prisoten in izrazit »javni interes«. Očitno in razumljivo pa je, da sta »javni interes« in enkratni »javni pomen« odvetniške dejavnosti nekaj povsem drugega kot pojma »javna služba«[18] ali »javna oblast«.[19]
Očitno oziroma ustavnopravno nesporno je tudi, da je
»ustavna določba o odvetništvu zgolj zarisala okvire odvetništva, zato je sedes materiae v zakonodaji, kamor odkazuje že sama ustavna določba. Ustavodajalec je z zakonskim pridržkom preprečil možnost, da bi se pravice in obveznosti v okviru odvetništva originarno določale s podzakonskimi predpisi in tudi ne povsem samoregulativno, v okviru stanovskega združenja.«[20]
Seveda pa neobstoj popolne ali absolutne samostojnosti OZS (Odvetniške zbornice Slovenije) ne pomeni, da Ustava s to določbo daje državi proste roke pri poseganju v samostojnost OZS. Ob tem, ko mora zakonodaja realizirati zahtevo Ustave po samostojnosti in neodvisnosti odvetništva in OZS kot stanovske organizacije, ki zastopa, predstavlja in uresničuje interesa odvetništva kot službe in odvetnikov, katerih članstvo v OZS je zakonsko določeno kot obvezno,[21] mora biti na drugi strani sleherni poseg v svobodo samoreguliranja OZS potreben prav zaradi zavarovanja in uresničitve ustavno opredeljene vloge in pomena odvetništva: predvsem z vidika pravne države, kakovosti delovanja pravosodja (vključno z »učinkovitostjo« in »pravilnostjo«),[22] varovanja pravic in interesov strank ter končno splošnega varstva ustavnih pravic in temeljnih svoboščin.[23]
(Op.: uvodni del knjige A. Teršek: Odvetniška ustavnost. O pravici do odvetnika in temeljnih pravicah odvetnikov. Založba Annales, Univerza na primorskem, Koper, 2016.)
[1] Guy DE VEL, Director General of Legal Affairs at the Council of Europe, 28ème Colloquy on European Law, The independence of lawyers, Opening address, Bayonne, 25-26 February 2002, http://www.coe.int/t/e/legal_affairs/legal_co-operation/legal_professionals/lawyers/colloquy_on_european_law/bayonne%20Actes%20E.pdf
[2] Opredeljuje njegovo družbeno funkcijo. Glej Šturm L. (Ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, FPDEŠ, Ljubljana 2002, str. 937, avtor K. Plauštajner.
[3] Glej Šturm L. (Ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, FPDEŠ, Ljubljana 2002, str. 942 in nasl., avtorica V. Rijavec. Za notariat kot javno službo je značilno, da notarje imenuje in razrešuje minister, pristojen za pravosodje, da imajo listine, ki jih sestavljajo notarji, javnopravni značaj in da notar ne sme odkloniti poslovanja s stranko, razen v primeru obstoja razlogov, ki jih izrecno določa zakon.
[4] Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-4/95.
[5] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-9/98.
[6] Glej odl. US št. U-I-9/98, tč. 18. Glej tudi Šturm L. (Ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, FPDEŠ, Ljubljana 2002, str. 943, avtorica V. Rijavec.
[7] 19. člen (varstvo osebne svobode): “Vsakdo ima pravico do osebne svobode./ Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.”
29. člen (pravna jamstva v kazenskem postopku): “Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
– da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
– da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
– da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
– da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde.”
[8] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-201/93.
[9] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-201/93, tč. 6.
[10] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. 371/98.
[11] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-212/03
[12] Ustava RS, 74. člen (podjetništvo): “Gospodarska pobuda je svobodna. Zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.“
[13] Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-212/03
[14] Prim. Zagorc, S., Ustavno-pravni položaj odvetništva v Republiki Sloveniji, analiza za Odvetniško zbornico Slovenije, Pravna fakulteta v Ljubljani, Katedra za ustavno pravo, avtorjev original, izročen na vpogled 17. 5. 2007, str. 2-3.
[15] 49. člen (svoboda dela): “Zagotovljena je svoboda dela. Vsakdo prosto izbira zaposlitev. Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Prisilno delo je prepovedano.”
[16] Prim. Harry, T., Edwards, A., Lawywr’s Duty to Serve the Public Good, New York University Law Review, 65 N. Y. U. L. Rev. 1148, October 1990.
[17] Posebnega pomena za uresničevanje teh ciljev je odvetniška etika. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-371/98: »Za opravljanje navedenih nalog pa Zakon ne zahteva zgolj strokovne usposobljenosti, temveč tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti. V drugem odstavku 11. člena določa, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Zakonodajalec je imel upravičljiv razlog, da je kot pogoj za opravljanje odvetniškega poklica določil, da je lahko odvetnik le tista oseba, ki je vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Zato izpodbijana določba ne pomeni kršitve načela enakosti iz drugega odtavka 14. člena Ustave… Zakonodajalčevega cilja ni mogoče doseči s predpisovanjem zgolj strokovnih pogojev. Za dosego tega cilja je bilo nujno določiti tudi pogoj, da lahko odvetniško dejavnost opravljajo osebe, za katere je mogoče ugotoviti, da bodo opravljale odvetniški poklic v skladu z Kodeksom odvetniške poklicne etike. Ta od odvetnikov zahteva spoštovanje etičnih načel, resnice, humanosti, človekovega dostojanstva, načel Ustave in zakonov, pravil lepega vedenja idr. Ugotavljanje navedenega pogoja pomeni ugotavljanje določenih dejstev in okoliščin iz zasebnega življenja kandidata, ki želi opravljati odvetniški poklic.”
[17]Prim. ABA Mid-Year Meeting, Ethics 2000, Public Hearing, San Diego, 15. February 2001, http://www.abanet.org, str. 2-4; Jonathan T. Noonan, Richard W. Painter, Profesional and Personal Responsibilities of the Lawyer, The Foundation Press, Inc., 1997, Chapter 11 in 12.
[18] Zaradi česar se, kot rečeno, odvetništvo odločilno razlikuje od notariata. Velja omeniti, da je bil v letošnjem letu (op.: pred leti, v času nastajanja tega besedila) sprejet Pravilnik o priznanjih na področju pravosodja (Ur. L. RS, št. 90/2007. Ta v prvem členu določa: »Ta pravilnik določa vrste priznanj, pogoje in postopek podeljevanja priznanj ter oblike podelitve priznanj javnim uslužbencem in funkcionarjem sodišč, državnih tožilstev, državnega pravobranilstva in javnim uslužbencem ministrstva za pravosodje za posebne delovne uspehe ali prizadevanja ter za uspešno končane zahtevne projekte iz njihove pristojnosti oziroma opravljanje nalog ali pooblastil.« Četudi je dovetništvo po ustavi del pravosodja, je razumljivo, da ga ta pravilnik ne vključuje. Bolj kot to, da je po ustavi odvetništvo tudi del pravosodja in da ima kot poklicna dejavnost poseben javni pomen (nekakšen sui generis javni pomen), je pomembno to, da je samostojno in neodvisno. Ta samostojnost in neodvisnost se enkratno in pomembno odražata pri načinu organiziranosti in delovanja OZS. V tem kontekstu se zdi razumljivo, če morebitne nagrade in priznanja ne bodo podeljevani odvetnikom na isti način in na istem pravnem temelju kot tistim subjektom, ki so navedeni v prvem členu pravilnika, predvsem pa, da jim jih v tem kontekstu pač ne bo podeljevala država.
[19] Tudi (če bi dobesedno prevedli angleški izraz »official authority«) »javna avtoriteta«. Prim. s sodbo Sodišča Evropskih Skupnosti v zadevi 2-74 Jean Reyners vs Belgian State, Judgment of the Court 21 June 1974: “The exception to freedom of establishment provided for by the first paragraph of article 55 must be restricted to those activities referred to in article 52 which in themselves involve a direct and specific connection with the exercise of official authority; it is not possible to give this description, in the context of a profession such as that of Avocat, to activities such as consultation and legal assistance or the representation and defense of parties in court even if the performance of these activities is compulsory or there is a legal monopoly in respect of it.«
[20] Zagorc, S., Ustavno-pravni položaj odvetništva v Republiki Sloveniji, analiza za Odvetniško zbornico Slovenije, Pravna fakulteta v Ljubljani, Katedra za ustavno pravo, avtorjev original, izročen na vpogled 17. 5. 2007, str. 2.
[21] Kar ne nasprotuje kriterijem ustavnosti.
[22] “I think that all democracies are imperfect. The concept of equality of arms becomes very difficult when you have a prosecution conducting a trial that may be politically important to the government and in all sorts of ways, it’s often quite impossible to get real equality of arms. So therefore we all need to ask ourselves questions about how we can best do this and about how we can best overcome the obstacles that I believe everybody has to achieve equality of arms before a court. I think that in a developing democracy, where there hasn’t been democracy for very long, there may be particular difficulties in securing a fair trial, and there may also be particular pressures on lawyers who may themselves be harassed, prosecuted, and identified with their client. One of the fundamental UN principles on the role of the lawyer is that the lawyer should not be identified with the client. And, obviously, you may defend someone to the very best of your ability, and they may still be found guilty, and they may be found guilty because they are guilty. But you should not, as a lawyer, be identified with that person no matter how heinous their crime.”Interview: Understanding the importance of defense lawyers in fair trials, Louise Christian, UK lawyer, OSCE, 16. dec. 2005, http://www.osce.org/item/17520.html
[23] Na neodvisnost odvetnikov seveda ne gre gledati kot na privilegij, pač pa kot na »bistveno predpostavko za zagotovitev varstva pravic oseb, ki so stranke v sodnih postopkih. Zagotovitev pravice do pravne pomoči lahko pomeni bistveno predpostavko za možnost uresničitve vseh drugih pravic.« Zagorc, S., Ustavno-pravni položaj odvetništva v Republiki Sloveniji, analiza za Odvetniško zbornico Slovenije, Pravna fakulteta v Ljubljani, Katedra za ustavno pravo, avtorjev original, izročen na vpogled 17. 5. 2007, str. Sklicuje se na odl. US št. U-I-60/06, U-I-214/06 in U-I-228/06. K temu bi dodal, da je torej bistveni predpogoj za uresničevanje vseh ustavnih pravic in svoboščin prav zagotovitev pravice do “samostojne” in »neodvisne« pravne pomoči. Prim. tudi Robert Gordon, W., The Multiple Meaning of Lawyer’s »Independence«, Center for Professional Responsibility, http://www.abanet.org/cpr/mdp/gordon.html