Spoštovana javnost,zgodilo se je – uspešno smo, kot nacija in kot svet, prestali prehod iz lanskega leta v letošnje leto. Iz enega koledarskega leta smo vstopili v drugo, novo koledarsko leto. Tisto, kar smo prej označevali kot 2020, bomo zdaj nekaj časa – najverjetneje 12 mesecev, a pustimo nekaj prostora za morebitna presenečenja – označevali kot 2021 (želim biti natančen, da bom razumljiv – ne za javnost, ta skoraj zagotovo razume – tudi za oblast in druge javne institucije).
Iz česa smo stopili, to prepuščam subjektivnim ocenam. V kaj smo stopili, tudi to prepuščam subjektivnim ocenam. Katere subjektivne ocene so najbližje objektivni oceni, to bo najverjetneje dokaj hitro pokazal ČAS, če ta čas tega še ni pokazal. Tako na pamet in nič kaj bistroumno, bojda prelahkotno, pa bi rekel, subjektivno, da smo iz stanja pogreznjenosti v blato do grla stopili v stanje, ki vsaj teoretično dopušča možnost pogreznjenosti čez lasišče. V isti snovi.
Da bi se izkopali, ali bili manj pogreznjeni, na primer ne višje kot do kolen, bi morda potrebovali buldožer…
(Op. 1: ob tem se spomnim na sijajno istoimensko glasbeno skupino in na odlični komad Big Foot Mame: “Ko bom mela buldožer, bom letela v pravo smer. Ko bom mela buldožer, bom zgradila v svetu mir.” – Kako preroško so slišati verzi slovenskih Rolling Stonesov.)
Če bi nam to uspelo, bi preostanek snovi morda lahko z lopato odkidali do podplatov. Potem pa morda uporabili cev in vodni curek… Tudi vodni top, vsekakor.
Kakorkoli.
Pred dnevi sem javno objavil kar zajetno pojasnilo o tem, kako si je Ustavno sodišče RS enostavno “izmislilo” obstoj pravila o “lastnoročnem osebnem podpisu” in kriterij za presojo, kdaj gre za takšen podpis (članka s podnaslovom “Ne igraj se z ognjem 1 in 2” lahko preberete na tej spletni strani – pod rubriko “ustavniški blog”). Česa takega ne določa ne Zakon o Ustavnem sodišču, ne poslovnik tega sodišča, ne priloge k poslovniku! Doleno je le “podpis vlagatelja.” Pika.
Ne želim zapisati, da se je v obrazložitvi svoje odločitve Ustavno sodišče zlagalo, ko je zapisalo, da tako določa pravo – ker pravo do trenutka odločitve Ustavnega sodišča RS o tem tega ni določalo: ne v Zakonu o Ustavnem sodišču RS, ne v poslovniku tega sodišča, ne v njegovih prilogah. Zato take trditve ne bom zapisal.
V drugem od omenjenih člankov (dostopnem na istih mestih, kot prvi članek) sem na drugem primeru pojasnil, kako pri presoji pravnega vprašanja o obstoju “pravnega interesa” na Ustavnem sodišču RS deluje tisto, kar označuje beseda “logika.”
Splošni javnosti je zelo verjetno znano pravilo, določeno z Ustavo RS in zakonodajo, da so vsi ljudje pred zakonom enaki, kar je treba razumeti kot “pravno enakopravni.”
(Op. 2: državljanke in državljani smo lahko pravno enakopravni in “politično enaki” – a žal nismo niti politično enaki, ker oblast, večina v DZ, ne popravi volilne zakonodaje tako, da bi bili državljanke in državljani “politično enaki.”)
Izpeljanka tega pravila pa je pravilo, da je treba enake in po bistvu podbne primere pravno obravnavati enako in nediskriminatorno. Kratka in poenostavljena razlaga: v enakih (ne istih) ali po bistvu podobnih primerih (glede na dejstva in okoliščine) je treba ista pravila uporabljati enako, oziroma tako, da se med pravnimi subjekti vzpostavi stanje pravne enakopravnosti in prepreči diskriminacija, ali neenakopravno obravnavanje, če za kaj takega ne obstajajo preverljive in dokazljive družbene okoliščine, ki so zadeva prisiljujoče nujnosti.
Naloge sem se lotil poglobljeno, natančno in (upam) odgovorno. Vprašanjem “kaj je to podpis“, “kdaj je nekaj podpis” in kakšen podpis je “veljaven podpis” sem želel dodati odgovore. Ali pa vsaj prodreti globje v jedro tega nadgalaktično enigmatičnega in famoznega pravnega vprašanja, od katerega utegneta biti odvisna sedanjost in prihodnost nacije.
Zato sem za svoj arhiv in za vas zbral, poslikal in vam bom prikazal nekaj vzorcev. Gre za vzorce štirih podpisov: tistega, s katerim je Ustavno sodišče komuniciralo z mano in kolegom sovlagateljem pobude za presojo ustavnosti 39. člena ZNB in odlokov vlade o ukrepih; tistih, s katerima sta z US in preko US s pobudnikoma komunicirala Vlada RS in Državni zbor RS; tistega, s katerim sem preko pobude komuniciral z US in obema omenjenima organoma.
Objavljam štiri fotografije. Na prvih treh fotografijah so “podpisi”, ki so za US “veljavni” podpisi. Na zadnji, četrti fotografiji, pa je podpis, ki po odločitvi US “ni veljavni” podpis – zato je treba obsežno in dlakocepsko argumentirano pobudo po soglasni odločitvi US “zavreči.”
Ker ne gre za nagradno igro “odkrijte razlike in opazite podobnosti”, bom ta skromni prispevek k utrjevanju in napredku ustavne demokracije in ustavnosti v Republiki Sloveniji obogatil z mislijo, ki ni moja in je povsem iztrgana iz konteksta. Gre za javno izrečeno misel glavne strokovne predstavnice Vlade RS glede testiranj za Covid-19 (morda bom zgrešil dobesedni navedek, a drži kot pribito, da je bilo sporočilo prav takšno): “Pravzaprav je bolje, da je vaš test pozitiven, saj tako veste, da ste okuženi in lahko brž in brez stika s komerkoli odidete v samoizolacijo in osamitev. Če pa je vaš test negativen, pa se lahko okužite takoj, ko zapustite mesto testiranja, ne da bi vedeli, da ste okuženi, zato lahko okužbo iz nevednosti prenašate na druge ljudi.”
Misel je lucidna, argument je na mestu, apel je tehten in utegne imeti preroško težo. Vsekakor pa gre za dobroverno in dobronamerno ravnanje, ki odgovorno poziva k odgovornemu in previdnemu ravnanju.
(Op. 3: samo obrobno omenim, da mi je kolesarski kolega v telefonskem sporočilu predstavil svoj praktični predlog, ki ga je poimenoval “vlakec v zavetrju”, kar je v kolesarstvu poznan termin in tehnika vožnje: prvi potegne in nekaj časa, kratek čas, vleče vse, ki so za njiim, potem se umakne, se vrne na trenutno zadnje mesto v vrsti/koloni in v zavetrju čaka, da pride spet na vrsto, nakar se zopet umakne… In tako naprej, vse do cilja; s sodelovanjem in enakomerno porazdelitvijo truda hitreje do cilja – kjer pa zmaga samo en, to pa je tisti, ki je v “šprintu” najhitrejši in zato zmaga – postane nikoli pozabljeni zmagovalec, vsi ostali pa hitro pozabljeni poraženci, razen, če ne gre za superpresenečenje ali tragedijo, ki se ljudem trajno vtisne v spomin.)
O tem, da je SKLEP Ustavnega sodišča RS, ki sva ga prejela s kolegom sopobudnikom, eden od najbolj nesramno zavajajočih, žaljivo sprenevedavih in brezsramno manipulativnih sklepov tega sodišča, kar sem jih kdaj bral, ker čez palec in površno omenja tisto, kar ni niti blizu bistva, vse bistveno pa v celoti zataji in zamolči, sem že pisal v predhodnem članku na svojem blogu, zato tega na tem mestu ne bom podrobneje ponavljal. Ponovim pa to, kar sem zapisal.
Tu so torej štirje vzorci podpisov na štirih papirnatih podlagah, ki so aktivno in neposredno sodelovali v postopku dolgotrajnega odločanja Ustavnega sodišča RS – o podpisih; ker o vsebini in bistvu pobude ni odločalo:
1. Uradni dokument z imenom ustavne sodnice, ki po stališču US “veljavno” ni podpisan;
2. Uradni dokument Vlade RS, ki je “veljavno” podpisan, čeprav ni podpisan;
3. Uradni dokument Državnega zbora RS, ki je “veljavno” podpisan;
4. Uradni dokument pobudnika, ki “ni veljavno” podpisan.
(Samo spomnim: pobudo je lastnoročno osebno sopodpisal sopobudnik in nanjo pritisnil štampiljko odveniške pisarne, pa še po elektronski pošti jo je poslal z elektronskim podpisom, tudi obe dopolnitvi, zatrjeval pa je isto, ker sva oba nastopala kot eden.)
Očitna in groba kršitev 2, 14., 22. in 23, člena Ustave RS.
Mislite, da gre za norčevanje? Sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča RS, seveda? 
In po tehtnem premisleku…: tega pa ne spoštujem več.
Tole je lepo zadišalo po Evropskem sodišču za človekove pravice.
Ponovim stavek iz predhodnega članka: res kdo verjame, da so se toolikooo časa pogovarjali o podpisu? 🙂 Povem vam iz prve roke, ker prepričano, z gotovostjo, dokazljivo in kategorično vem: NE, pogovarjali so se o vsebini, potem pa blamažno zavrgli.
Post scriptum 1:
Ustavno sodišče RS je s tem kršilo celo splošno pravilo, ki izjemoma, a izrecno, velja za čas epidemije in veljave ukrepov – uradni dokumenti se izrecno smejo pošiljati tudi s skeniranimi podpisi in preko elektronske pošte – brez eletronskega podpisa!
Zahvaljujem se drugemu kolegu odvetniku, ki me je na to spomnil – včasih tudi sam na kaj pozabim – posebej, če gre za skrajnost pri banaliziranju zakonističnega prečrkarjenja. In pri tem zakonističnem prečrkarjenju so dvignili roke v smislu glasu ZA tudi tisti sodniki in sodnice, ki so se še dan pred tem javno predstavljali kot odločni nasprotniki in borci zoper goli formalizem, pretirani birokratizem – legalistično prečrkarjenje. Še prav posebej, ko gre za resna in velika vprašanja ustavnosti in kršitve temeljnih človekovih in ustavnih pravic.
Ali drugače:
Tudi, če bi 24.b člen Zakona o Ustavnem sodišču in 35. člen Poslovnika Ustavnega sodišča izrecno določala drugače, pa tega izrecno ne določata drugače (»osebni lastnoročni podpis«), bi bilo na mestu vprašanje o skladnosti takšnega pravila s temeljnimi načeli obravnave vlog v javnopravnih zadevah. Poleg tega pa bi US že zaradi varstva javne koristi moralo pobudo obravnavati in je nikakor ne bi smelo zavreči zaradi problematiziranja »podpisa.« O nesprejemljivosti tovrstnega ultraformalizma in skrajno neodgovornega nemišljenjskega birokratizma se je že pred desetletji izjavilo tudi ESČP – z jasno zavrnitvijo takšnega pravniškega nemišljenja. Ali, kot je zapisal gospod, ki me je prijazno opozoril na spodnjo povezavo: »Menim, da se je US s tako banalno argumentacijo le osmešilo, da “pravnega interesa” niti ne omenjam…«
Povezava:
V tem oziru je pomembna tudi določba v PKP6, s katero je bilo določeno, da se vloge v času razglašene epidemije lahko vložijo tudi po elektronski pošti, z ali brez elektronskega podpisa, ali s fizičnim podpisom ali s skeniranim podpisom.
Pa samo še en sklep, le kot primer, Višjega sodišča – o podpisu, št. VSL Sklep II Cp 1344/2019. V izreku najdemo stavek: “Podpis … na pritožbi zraven odvetniškega žiga, fotokopiran ali natisnjen (ne pa lastnoročno neposredno na papir zapisan), v dvomu zadošča za popolnost pritožbe.”
Povezava:
Post scriptum 2:
Na slavnostnem dogodku v Predsedniški palači, ki se je zgodil malo pred koncem leta 2020, je predsednik Ustavnega sodišča RS med drugim izjavil, da je “bistvo ustavne demokracije ZAUPANJE, ne ukazovanje.” Glede “ukazovanja” je imel prav. Izjava o ZAUPANJU kot bistvu ustavne demokracije, ali političnega procesa kot takšnega, pa je z gledišča ustavnopravne in politične teorije in filozofije prikaz šokantno osupljivega nerazumevanja in ignorance/neznanja glede tistega, za kar zares gre pri ustavni demokraciji, etiki politike in konceptu javne oblasti.
Na temo ZAUPANJA in OBLASTI sem nedavno spisal dva članka, zato le vljudno povabilo k branju – za tiste prijazne ljudi, ki jih tema zanima.
Danes še bolj diši po ESČP. Sodbe, v katerih to sodišče opravi s sramotnostjo legalističnega prečrkarjenja (moja skovanka), ko gre za vprašanja ustavnosti in človekovih pravic, pa so že na mojem seznamu.