1.
Mama osnovnošolke mi je poslala listič, ko ga je na OŠ dobila v podpis. Na lističu so zapisana vprašanja, če starši dovolijo vodstvu šole dostop do zdravstvenih podatkov članov njihove družine. Ker je to – seveda, nujno – odklonila je v podpis dobila izjavo, da starša prevzemata nase vso odgovornost, če bi se kaj zgodilo zato, ker otrok v šoli ne bi nosil maske. Več kot le pravno sporno. O tem sem obvestil Informacijsko pooblaščenko, staršema pa predlagal, da jo prosi za pravno mnenje.
2
Nimam vpliva, ne odločam, nisem institucija. Čas je, da spregovorijo drugi. Pravniki, dobri poznavalci tem, funkcionarji, ljudje iz medicine, znanstveniki… In objektivni, analitično natančni in resnicoljubni raziskovalni novinarji.
3.
Link spodaj, na objavo v Delo.si.
Op.: komentatorja imata prav. Omenjena predvidena določba v ZNB je že na prvi pogled ustavnopravno sporna – in ni edina taka določba predlaganih novih določb ZNB (zadnji predlog, dostopen na spletu). Tudi v že obstoječem ZNB je nekaj ustavno spornih določb.
Na drugi pogled pa je predlagana določba 48. člena ZNB (glej link na Delo.si) že očitno protiustavna. Že samo, a ne samo, zaradi 36. člena Ustave – ki take določbe, kot jo odraža predlog nove določbe 48. člena ZNB, ne dovoljuje.
Vsaka zakonska določba, ki zadeva vprašanje ustavnih pravic do zasebnosti, osebnostnih pravic, varnosti in ustavne zaščite doma/stanovanja, mora biti do potankosti skladna z določbami ustave in odločbami Ustavnega sodišča, pa tudi ESČP, ki razlagajo vsebino teh določb, sicer bi šlo za neznosno nevzdržno protiustavnosti. In za prav tako kršitev mednarodnega prava.
4.
Za razumevanje tega zakona in prepletenosti posameznih določb, za njihovo medsebojno razmerje, bi človek moral izdelati barvni miselni vzorec, s krogi, puščicami in pripisi, k temu pa dodati še sklep(e), pravilnik(e)… Zahtevna naloga; ampak, saj imamo Ustavno sodišče, ki, kot pravi samo, dela veliko in dobro – in če je res tako, smo lahko mirni…
5.
Naknadna dopolnitev – vzel sem si čas, četudi ga nimam:
Določba (predvidena) v ZNB, ki se v prispevku problematizira, je zaradi pomanjkljive jasnosti, pretirane vsebinske nedoločnosti in odsotnosti “pravnih varovalk” za posameznika očitno in neizpodbitno protiustavna že iz tega razloga. A s tem se niti ni treba veliko ukvarjati, ker bi bila, če bi bila sprejeta (uzakonjena), kategorično protiustavna že zaradi 36. člena Ustave.
6.
Mimogrede:
Če pogledate oz. preberete npr. obstoječo določbo, ki govori o “pravici do odškodnine” zaradi škode na zdravju posameznika, ki je posledica cepiva (opomba: analize in raziskave cepiv so po drugem zakonu “poslovna skrivnost” – očitna protiustavnost in kršitev mednarodnega prava) ali “nestrokovnega” dela zdravnikov oz. zdravstvenega osebna (torej zaradi napake, storjene med medicinskim posegom), boste opazili, da člen, ki to vprašanje naslavlja, ne samo omeji zgornjo mejo odškodnine (kar je očitno protiustavno), ampak celo IZRECNO pravi, da to ne velja za primere, ko je škoda na zdravju posledica “nestrokovnega ravnanja”, torej storjene napake med medicinskim posegom. Ta člen za te primere določa, da se v teh primerih uporabijo določbe “civilnega prava!” To pomeni, da mora posameznik posebej uveljavljati odškodninski zahtevek pred sodiščem, na temelju drugega zakona.
Ta gola možnost še ne pomeni zagotovitve “učinkovitega pravnega varstva” v takih primerih. In če tega ne pomeni je ureditev protiustavna.
Moralo bi veljati prav nasprotno: vselej je odgovorna zdravstvena ustanova, bodisi zaradi subjektivne (če so zdravnik ali drugo osebje storili strokovno napako) bodisi zaradi objektivne odgovornosti (zaradi golega dejstva, da je posamezniku nastala škoda na zdravju).
V primeru subjektivne odgovornosti bi moralo biti tako, da bi ustanova (v primeru zdravstvenih javnih ustanov in imetnikov koncesije – javni sistem zdravstva – je to država, pri zasebnikih so to zasebniki) posamezniku morala plačati odškodnino, v višini, ki ustreza povzročeni škodi, ko bi bila dokazana vzročna zveza med cepivom ali napako in škodo. Na temelju ZNB – ker to vprašanje izrecno naslavlja. Ali pa na temelju posebnega zakona, ki bi bil izdelan prav v ta namen.
Potem pa bi ustanova lahko ukrepala zoper odgovorno osebo: disciplinsko, regresno in/ali kazensko, pač odvisno od okoliščin konkretnega primera. Zahtevek za to bi lahko podal tudi oškodovanec, oziroma druge upravičene osebe.
V drugem primeru, v primeru objektivne odgovornosti, pa bi posameznik moral imeti zakonsko neizpodbitno pravico do povračila škode že iz naslova objektivne odgovornosti; ustanove in države (v javnem sistemu), oziroma privatne ustanove (klinike, inštituta…). Na temelju ZNB ali posebnega (procesneg) zakona, ki bi temeljil na ZNB. Brez sklicevanja na uporabo druge, splošne zakonodaje (npr. Obligcijski zakonik, ali drug splošni zakon s področja zdravstva) in brez preusmerjanja posameznika (pacienta, oškodovanca) na običajni sodni postopek. Takšno pravno varstvo ni učinkovito (z navajanjem razlogov bi bil ta zapis res zelo predolg).
To je pravna slovnica za države, ki želijo veljati za “razvite” in kot zgledne “pravne države.” V ta namen v državah, ki so v tem oziru “razvite”, obstajajo posebni finančni fondi in posebne zavarovalne pogodbe. Obstaja SISTEM, ki je učinkovit. Obstoječa ureditev je za moj pravniški premislek očitno protiustavna.
7.
In če sedaj povežem določene dele obstoječe zakonodaje, ki naslavlja ta vprašanja, z aktualnim dogajanjem glede ukrepov in z napovedanimi spremembami zakonodaje, zlasti ZNB, sklenem: očitna vsebinska in sistemska protiustavnost preveč določb, ki naslavljajo zelo pomembna vprašanja. Zatorej zatrjujem protiustavnost obstoječe sistemske ureditve.
8.
Samo povem – ker to vem, to je moje področje.
9.
Ponovno o zadnjem “sklepu” Vlade RS:
Novi SKLEP vlade naslavlja vprašanje “prijavljanja” bolezni. Brez določitve časovne veljavnosti in brez pojasnil, kaj njegova vsebina sploh pomeni. Ali drugače: sklep pove, da ničesar oprijemljivega ne pove. Tega pa sklep pravno “ne sme.”
Opazka:
Načeloma se takšni sklepi uporabljajo kot strategija vnašanja ali povzročanja dodatne zmede, posledično strahu, posledično ubogljivosti, posledično krepitve nezaupanja pri ljudeh, vse več ljudi je prestrašenih in vse mnj pripravljenih na aktivno državljanstvo, potem se krepi nezaupanje med ljudmi, kar posledično lahko vodi do vse več pojavov nasilja, represija se stopnjuje, nemara pride celo do oblikovanja dveh taborov, sčasoma se nasilje še stopnjuje, država se mora odzvati, lahko tudi z uvedbo “izrednih razmer”, “policijsko uro” ipd., odvijati se začne proces “penalizacije” vseh in vsega, kar se tako ali drugače “upira” državi, ta pa posledično vzpostavi popolni nadzor nad ljudmi, njihovo zasebnostjo, nad njihovim življenjem. (Z opombo: ko uporabljam besedo “država” ne mislim samo na našo državo, niti samo na slovensko vlado, ampak na dogajanje v Evropi, vse hitreje tudi v svetu, mislim na vladE in na sistem, akterje, ki usmerjajo in vodijo, določajo dogajanje).
10.
Nazaj k novemu sklepu Vlade RS. Sklicuje se na ZNB in na PRAVILNIK o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje. Pravilnik seveda nima določb o sankcijah.
Določba o kaznih, ki se lahko izrečejo “posamezniku” pa je 57. člen ZNB (če je javno objavljeni dokument na portalu zakonodajne veje oblasti ažuriran). V njem piše naslednje:
57. člen
Z globo od 400 do 4.000 eurov se kaznuje za prekršek posameznik:
1. če ne ravna v skladu z ukrepom osamitve iz drugega odstavka 18. člena tega zakona;
2. če ne ravna v skladu z ukrepom karantene iz prvega odstavka 19. člena tega zakona;
3. če se ne zdravi oziroma ne ravna v skladu z 20. členom tega zakona;
4. če se izmika ali onemogoča obvezno cepljenje iz prvega odstavka 22. člena tega zakona;
5. če zavrača ali se izmika zaščiti s specifičnimi imunoglobulini v nasprotju s 23. členom tega zakona,
6. če zavrača ali se izmika zaščiti z zdravili v nasprotju s 24. členom tega zakona;
7. če zavrača ali onemogoča dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo iz 26., 27. in 28. člena tega zakona;
8. če zavrača ali se izmika obveznim higienskim pregledom s svetovanjem iz 31. člena tega zakona;
9. če opravlja delo ali dejavnost brez obveznega predhodnega zdravstvenega pregleda iz 31. člena tega zakona;
10. če zavrača ali se izmika obveznim zdravstvenim pregledom iz 32. člena tega zakona;
11. če ne opravi zdravstvenega pregleda, ki mu je bil odrejen pri zdravstveno higienskem pregledu;
12. če opravlja delo v nasprotju s 33. členom tega zakona;
13. če ravna v nasprotju s 35. členom tega zakona;
14. če ravna v nasprotju s prvim odstavkom 39. člena tega zakona.
Za dejanje iz 1. do 6. točke prejšnjega odstavka se kaznuje za prekršek z globo od 400 do 4.000 eurov starš ali skrbnik otroka, ki je storil prekršek, če je to neposredna posledica opustitve starševske skrbi ali obveznosti skrbnika.
Konec člena.
11.
Če se sprehodite po določbah členov, ki so omenjeni v tem členu, boste opazili, da nečesa NE BOSTE OPAZILI.
Pandemija, epidemija, kuga… , izredno stanje…, razglašeni? Kolikor vem, NE. Zakonsko določeni ukrepi in zakonsko predpisane kazni…? Da, a za točno določene, izrecno navedene primere. Za njimi Pravilnik, potem pa Sklep Vlade RS. Skupaj lahko opazimo, da nečesa NI MOGOČE OPAZITI.
Ne bom izrecno napisal, kaj je tisto, česar ni mogoče opaziti, ker tega ni. Samo tako lahko vsaj malo preprečim, da bi se moje javno delo, pisanja in izjave izrabljali in zlorabljali za gole provokacije uradnih oseb. Boste pa to zagotovo opazili in uvideli sami, če boste temu namenili nekaj časa.
12.
Opazili boste tudi, da zakon jasno in nedvoumno (seveda tudi pričakovano) kot pristojni instituciji za “odločanje” in “določanje” izpostavlja Ministrstvo za zdravje in NIJZ. Ne strokovne skupine, komisije ali PR službo Vlade RS. Če omenjeni instituciji nista odločilni, ko gre za določanje ukrepov, to že pomeni obstoj nezakonitega stanja, posledično pa kršitev ustavnih pravic in svoboščin državljank in državljanov.
13.
Še naprej spoštujem ukrepe, uporabljam masko, ko se to od mene pričakuje (se pa izogibam okoliščinam, kjer bi se to od mene pričakovalo in raje še naprej delam…), ohranjam razdaljo v zaprtih prostorih in si razkužujem roke ob vstopu in izstopu.
14.
In berem uradna poročila na spletišču NIJZ. Tudi statistiko. Berem tudi znanstvene članke in analize, narejene v tujini. Na primer na univerzi Stanford. Ugledna univerza. Pa tudi druge. (Op.: vse to najdete na spletu.)
15.
Ničesar kategorično ne zatrjujem, ko gre za medicino, razen tega, da iščem in berem. In – da razumem. Tisto, kar ne razumem, poskušam razumeti. Zato iščem, berem in sprašujem.
16.
Spletna stran NIJZ in statistika ponujata nekaj odgovorov. Na primer o “naraščanju” in “upadanju.” Poglejte to statistiko, če vas zanima.
Predvsem pa odpira vprašanja. Na primer vprašanje o tem, kdo so testirani ljudje (številke se gibljejo med 300 in 1700, velik razpon), kako pride do testiranja in – kaj je s tem testom, kakšen je, kaj beleži, kako zanesljivo? Javnost ima pravico, da je o tem zelo natančno in zelo razumljivo obveščena in poučena. Če ni, to že pomeni protiustavno delovanje institucij in oblasti, posledično pa kršitev ustavnih pravic in svoboščin prebivalstva. Tega nam, državljanom in državljankam, javne institucije ne pojasnijo. Ugledni predstavniki medicine, zdravniki in zdravnice, pa – ob občasnih in redkih izjemah – molčijo.
17.
Na zadnjo temo, “testov” in njihove zanesljivosti, se spomnim nekaterih člankov, pojasnil in intervjujev določenih predstavnikov medicine tik ob začetku uradne pandemije (poudarjalo se je, da poenostavljeni in hitri test zadevne bolezni ne more zanesljivo identificirati). Tokrat mi na to temo javnih objav (predvsem) istih oseb ni uspelo najti – bodisi objav z enakimi pojasnili bodisi objav o tem, da so se ob prvotnih pojasnilih “zmotili.” Državljankam in državljanom nam javne institucije ne pojasnijo tega vprašanja. Tega ne storijo niti ugledni predstavniki medicinske znanosti – pojasniti in dnevno pojasnjevati celotni javnosti, za kaj gre.
Prebral sem pojasnila področnega strokovnjaka, a ga ne želim izpostavljati brez njegove privolitve. To pojasnilo vsebuje trditev, da tisto, kar se naslavlja in izpostavlja kot test, ni predstavljeno tako, kot bi moralo biti in ni povsem takšno, kot se uradno zatrjuje, da je. Zato sprašujem.
18.
Ker medicinske tematike ne obvladam, samo sprašujem. Kot sprašuje javnost. Tisti, ki bi ta vprašanja morali postavljati, ker so “v službi javnosti”, pa tega ne počnejo, v najboljšem primeru pa tega ne počnejo dovolj. Imamo pa vsi pravico do natančnih in razumljivih odgovorov in pojasnil, razlag. Predvsem pa do resnice o vsem, ko gre za vprašanja ukrepov, zdravja in medicine.
19.
Berem objave z določeno vsebino in objave (izjave, intervjuje, članke…) z diametralno nasprotno vsebino. Imamo pravico vedeti, zakaj se ta nasprotja pojavljajo, kaj je res in kaj ni, kaj je pravilno in kaj ni, itd…
20.
Ne zatrjujem ničesar, ko gre za medicino. Razen tega, da opazim, da nečesa ne opazim, ker tistega, kar ne opazim, ni. In razen tega, da vidim tisto, kar je zlahka mogoče opaziti, videti in opazovati.
Samo sprašujem, sebe in druge. NIJZ sem nehal spraševati. Sizifovo delo. In, enako kot javnost, čakam, da se oglasijo tisti, ki bi se morali oglasiti in oglašati, pa se ne.
Znam pa brati zakone, sklepe in pravilnike. In opaziti, da tam nečesa ni, če tam nečesa ni. Znam opaziti tudi tisto, kar tam je. Znam opaziti tudi nejasnosti, pomensko odprtost, vsebinsko nedoločenost zakonov, podzakonskih aktov, členov itd. In če meni, ki sem pravnik in univ. učitelj prava, vse, kar piše v veljavnih pravnih aktih in členih, ni povsem jasno, tudi splošni javnosti ne more biti povsem jasno. Jasnost, določnost, razumljivost in predvidljivost pa so nujni, integralni elementi ustavnega načela “pravne države.” Torej “pravnosti” kot takšne. Te lastnosti pravni akti in določbe morajo imeti. Če jih nimajo, so protiustavni, ustavno nesprejemljivi. Če zakoni, pravilniki, odloki in sklepi niso takšni, so protiustavni.
21.
Ne otežujte si življenja z ravnanji, ki niso dobro premišljena, razumna in odgovorna. Ravnajte premišljeno, razumno in odgovorno – do sebe in do drugih ljudi. Informirajte se, iščite, berite in razmišljajte. In vzemite si čas zase tudi tako, da se seznanite s svojimi pravicami, svoboščinami in dolžnostmi, ustavnimi in zakonskimi. Storite sami, kar lahko storite sami. Obrnite se na ljudi, ki pravno svetovanje in zastopanje opravljajo kot poklic, če takšno storitev potrebujete. Z vprašanji naslovite funkcionarje in institucije, ki so za tisto vprašanje pristojni.
22.
Sklenem pa s prepričanjem: odgovori, ki se ponujajo javnosti, niso jasni in konkretni. Razlage, ki se ponujajo javnosti, niso razumne. Nesmiselov je enostavno preveč. Nelogičnosti je enostavno preveč. Predpisi niso jasni, nedvoumni in ne omogočajo predvidljivosti dovoljenega in prepovedanega ravnanja. Neživljenjskih zahtev je enostavno preveč. Jasnih in kategoričnih, nedvoumnih odgovorov in pojasnil medicine, ki bi bili zadeva soglasja, ni. HKRATI PA SE NAPOVEDUJEJO ZAKONSKE REŠITVE (ZNB), KI SO OČITNO IN NEZNOSNO PROTIUSTAVNE, KO GRE ZA VPRAŠANJE TEMELJNIH ČLOVEKOVIH PRAVIC IN SVOBOŠČIN. Predlog o obveznih cepivih in obveznem cepljenju je OČITNO IN NEZNOSNO PROTIUSTAVEN. Zakonska ureditev, po kateri so znanstvene analize in študije cepiv “poslovna skrivnost”, je NEZNOSNO PROTIUSTAVNA. Predlog prepovedi vpisa in vstopa v vrtce in šole, tudi fakultete, za necepljene otroke, ob tem pa strogih kazni za starše, je NEZNOSNO PROTIUSTAVEN.
In neznosno je, da ESČP o tem vprašanju še vedno ne odloči.