Dostopno na povezavi Tax-Fin-Lex:
https://www.tax-fin-lex.si/Dokument/Predogled?rootEntityId=0e2e4e2a-aaca-44af-af87-afeef39396cd&returnUrl=https%3A%2F%2Fwww.tax-fin-lex.si%2FDokument%2FPodrobnosti%3FrootEntityId%3D0e2e4e2a-aaca-44af-af87-afeef39396cd
1. Zlata Tavčar: Prvič ste izbrani za Najuglednejšega pravnika, kaj vam to pomeni – ugleda kot kategorije, ki jo iščemo, namreč nismo izbrali naključno – pomeni pokončno držo, profesionalnost in priznanje v stroki.
Teršek:
Dogajanjem, ki imajo naravo tekmovanja, pripisujem velik pomen samo pri športu. Pa tudi ta tekmovanja ne doživljam več niti približno podobno tekmovalno, kot sem jih včasih. Ko gre za stroko, znanost in poklic to in podobna tekmovanja doživljam predvsem kot prepoznavnost javnega dela, kot naklonjenost ljudi javnemu delu posameznika in kot odraz volje ljudi, da svojo naklonjenost izrazijo z odprtjem spletne strani in natipkanjem posameznikovega imena in priimka, oziroma s klikom na krogec pred njegovim imenom. Je pa prijetno, deloma je lahko tudi motivacijsko in vzpodbudno, če del stroke in del javnosti v poklicnem delu posameznika, v njegovih javnih aktivnostih prepozna kakovost, če je do tega prizanesljiva in razumevajoča, če temu sledi in če se odloči, da mu to sporoči v taki obliki. Morebitna podkrepitev prizanesljivega odnosa stroke in javnosti do posameznikovega dela z izraženim zaupanjem v to delo, ali celo z izraženim zaupanjem do posameznika kot predstavnika določenega poklica, kot nosilca določene družbene vloge in hkrati do njega kot osebnosti okrepi občutek prijetnosti. Četudi te vrste izrazi naklonjenosti ne pogojujejo obsega in kakovosti posameznikovega dela, niti zanju niso bistveni ali odločilni, vendarle niso nepomembni. To sicer ni nekaj, ob čemer bi se odpirali šampanjci in vabili prijatelji na zabavo, je pa vsekakor prijetno. Še prijetnejše je, če se to zgodi na posameznikovo presenečenje. A to ne spreminja ne življenja, ne dela, ne načel, ne poklicne in javne drže, ne dnevnega urnika, ne načrtov za prihodnost. Ta mora biti in ostati določena z načelnostjo, odločnostjo, s pogumom, z iskrenostjo, s poštenjem, prepričljivo etiko, z nedvomljivo moralo, s kakovostnim znanjem in z delavnostjo. S strokovno suverenostjo. Temu sem zavezan in temu bom ostal zavezan. Izraz naklonjenosti ljudi do posameznikovega dela in njegove osebnosti v teh težkih in izrednih časih pa morda res sproži malo intenzivnejši občutek prijetnosti, kot sicer. Prijaznost, pozornost in naklonjenost ljudi tvojemu delu in osebnosti lahko v teh sila neprijetnih časih polepša dnevno rutino in za trenutek zrahlja kakšen neprijeten občutek. Ta trenutek pa hitro mine, ker delo čaka, z mislimi je človek že drugje, za vogalom pa ga pričakujejo nove grenkobe in manj prijetna doživetja.
2. Z. Tavčar: Kako ocenjujete stanja prava v Sloveniji? Koliko zagotavlja pravno varnost vsakemu na vseh področjih in koliko je (marsikdaj) že preveč podrejeno politiki?
Teršek:
Upam na razumevajočo prizanesljivost, da na to vprašanje, ki sem ga v taki obliki in s tako vsebino prejel že nepreštevno velikokrat, ne bom odgovoril s ponovitvijo enega od nepreštevnih in podobnih odgovorov. Ta čas, to družbeno stanje določajo predvsem tri lastnosti. Za moj okus, za moje mišljenje in za moje dojemanje družbene stvarnosti. Prva je dejstvo, da se že mesece družbeno življenje ureja in upravlja s podzakonskimi predpisi. Ta neobičajnost je zame poteza izrednosti družbenih razmer. Zato sem prepričan, tudi to pa sem že javno izrazil, da vlada v življenje ljudi in njihove ustavne pravice in svoboščine ne bi mogla, predvsem pa ne bi smela bolj poseči, kot je to storila in kot to počne v času, uradno označenem kot epidemija – tudi, če bi razglasila izredno stanje. Druga je moje ustavniško prepričanje, da vse oblastne odločitve, ki so v obliki prava zavezujoče, niso ustavno sprejemljive. Bodisi zato, ker so utemeljene na ustavno spornih delčkih veljavne zakonodaje, bodisi zato, ker niso vse dovolj jasne in ne omogočajo predvidljivosti prepovedanega in dovoljenega ravnanja ljudi, s tem pa na široko odpirajo vrata za samovoljo in arbitrarnost uradnih oseb, bodisi zato, ker so v očeh mojega uma že na prvi pogled očitno protiustavne, bodisi zato, ker niso v zadostni meri utemeljene s konkretno stvarno podlago, dejstvi, dokazi, strokovnimi študijami in analizami, ali pač niso primerno pojasnjene, korektno predstavljene in v praksi pravilno udejanjane. Tretjo lastnost imenujem policizem. Med prvim valom epidemije, ki sem ga tudi preživel v prostovoljni izolaciji, osamitvi in s pisanjem, sem iskal, zbiral in popisoval predvsem pozitivne zglede: ravnanja ljudi in dela uradnih oseb, predstavnikov države. Več sem jih objavil, nekaj vključil tudi v zadnjo knjigo Zapisi ustavnika v karanteni. Sedaj, med drugim valom epidemije, se je to močno spremenilo. Zlasti, ko gre za delo policije. Prvi val sem videl in doživel kot primer zglednega dela policije, spoznal sem njeno pozitivno plat, prepoznal njen prijazen obraz in izkusil njeno delo v službi ljudi in za ljudi. Zdaj je drugače. Ekscesov policizma, policijske samovolje, arbitrarnosti in psihičnega nasilja, občasno tudi terorja nad državljani je preveč, prepomembni so in bodo imeli dolgoročno negativne posledice. Ljudstvo teh, vse pogostejših negativnih skrajnosti dela prevelikega števila policistk in policistov ne bo pozabilo. Dokaj verjetno ljudstvo tega policiji tudi ne bo oprostilo. S tem pa se dela največja škoda vsem tistim policistkam in policistom, ki svoje delo še vedno, tudi v teh razmerah in v tem času, opravljajo dobro, strokovno, prijazno, vljudno, pravno dosledno, empatično, spoštljivo, človeško. Z zavedanjem, da so v službi ljudi in da je njihova primarna naloga pomoč ljudem. Vzpostavile so se okoliščine, ko se ljudje bojijo srečati policijo, pa ne zato, ker bi sami storili ali počeli kaj narobe, ampak že zato, da ne bi bili žrtve psihičnega, tudi kaznovalnega terorja. Odgovornost za to pripisujem zlasti dvema najvišjima vladnima funkcionarjema. Ne gre se sprenevedati, katerima. Očitno je. Delo večine drugih ministrov in ministric ocenjujem pretežno pozitivno, ali drugače, ne prepoznam večjih napak ali ponesrečenosti, ki bi jih želel kritično nasloviti in izpostaviti. Zato mi je, poleg ljudi, ki postanejo žrtve psihičnega terorja policizma, žal za vse tiste odlične nosilce in nosilke uniforme, pa tudi za vse tiste javne funkcionarje, ki delo opravljajo tako, kot ga morajo in kot je prav. In to se mi zdi ob vsem najbolj groteskno: da se lahko dve osebi v ustavni, pravni, socialni in demokratični državi 21. stoletja tako zlahka, tako neovirano, tako brez negativnih posledic, tako neodgovorno, brezskrbno, povrhu pa še tako zafrkljivo, do ljudi zaničljivo in žaljivo, do nacije poniževalno in zanjo škodljivo, igrata dnevno politiko. Od vseh dogajanj, tem, vprašanj in problemov tega časa to dejstvo najtežje razumem.
3. Z. Tavčar: Kako ocenjujete delovanje pravne države Slovenije z vidika hitrosti zagotavljanja doseženih pravic v gospodarskih sporih? Kaj pa alternativno reševanje sporov?
Teršek:
S temi temami se ne ukvarjam. Ponavljam pa že dlje časa, kaj razumem kot absolutne kratkoročne prioritete, Slovenije in EU. Kakovosten, učinkovit in dostopen sistem javnega zdravstva, spoštljiv in pošten odnos do ljudi, zaposlenih v tem sistemu, skrb za starostnike, neozdravljivo bolne in za ljudi, ki potrebujejo znatno pomoč za zadovoljitev minimalnih življenjskih potreb, skrb za otroke s posebnimi potrebami, invalide in delavce invalide, optimizacija sistema paliativne oskrbe in sistema DSO-jev, skrb za družine in otroke, skrb za starše šolajočih se otrok, skrb za ljudi, ki so ostali brez zaposlitve, ali celo brez dela – in teh je dnevno vse več. Povečana pozornost duševnemu zdravju, problemu samomorov, osamljenosti in socialne odrezanosti prevelikega števila ljudi. Soočanje z epidemijo strahu in tesnobe. Skrb, empatična, vljudna, prijazna in spoštljiva skrb za čustvena in psihična stanja ljudi. Celovita, resnicoljubna, iskrena, v jasen in razumljiv kontekst postavljena, a hkrati pomirjujoča in ohrabrujoča komunikacija z javnostjo in v javnem prostoru. Ta čas vidim kot priložnost za medije in predstavnike novinarskega poklica – zanje bi bil ta čas lahko zlata doba empatije, vživljanja v probleme ljudi, skrbi za Drugega, resnicoljubnosti, delovanja v službi ljudi, s hkratno neprizanesljivostjo za laži, polresnice, sprenevedanja, manipulacije in leporečja s figo v žepu na drugi strani. Bolj iščem informacije, bolj berem, analiziram in postavljam vprašanja, več je neizpodbitnih dokazov, da je vse našteto, pa še marsikaj zraven, zaenkrat samo nekaj, kar si želim, ne tisto, za kar zares gre.