SPOŠTOVANE POLICISTKE IN SPOŠTOVANI POLICISTI,
bilo mi je sporočeno, da je javna objava vaših imen in priimkov, nazivov, organizacijskih enot, kjer ste zaposleni in domnevne bruto plače avtorsko delo kategorično odstopljenega ministra.
Seveda sem bil obveščen tudi o nekaterih drugih dejstvih in okoliščinah. Ne samo o tem, da približno 500 eur pri posameznih osebah pomeni (legitimni) neto dodatek zaradi epidemije, 250 eur dodatek za varovanje schengenske meje, in podobno.
A to ni bistveno. Vsaj ne zame. Tisto, kar je zame bistveno je naslednje:
– tudi plače policistk in policistov so prenizke (podobno, kot za veliko število drugih poklicev in delovnih mest… In seveda mi ne pride niti na misel, da bom subjektivno kritično oceno dela policije v drugem valu dopolnjeval z nespametnimi, nebistrimi in nekonstruktivnimi idejami o tem, kdo si plačo sploh “zasluži” in kdo ne – četudi mnogi ljudje počnejo prav to);
– delovne razmere, v katerih dela policija, tudi aktualna interna politika vodenja in odločanja, s tem pa prevladujoča praksa delovanja in ravnanj “na terenu”, si po moji oceni, ki ni edina in pri tem nikakor nisem osamljen, zasluži oznako “nevzdržno”;
– to vključuje tudi pričakovanja, navodila in zahteve vodstev (ali “z vrha”), kaj naj počnejo in kako naj v javnem prostoru ravnajo policistke in policisti.
Objava je tudi velika manipulacija.
Objava je tudi splošno nevarna, ker razkriva tudi imena oseb, ki opravljajo posebne naloge, ne le nalog uniformiranih policistk in policistov.
Osrednji problem so torej IMENA IN PRIIMKI.
Ker sem se do dela policije na splošno, v prvem (pozitivno) in v tem, drugem valu (negativno!) tega, kar je, že opredelil (v knjigi, v člankih, v nedavnem radijskem intervjuju…), tega na tem mestu ne bom ponavljal (morda le stavek ponovitve: če je v prvem valu policija pokazala človeški obraz, delovala pretežno dobro, v več primerih zgledno, spoštljivo, dostojno in korektno, skrbno…, se je v drugem valu ljudstvu povsem izneverila: in ljudstvo tega ne bo pozabilo, morda tudi ne oprostilo).
Bom pa zapisal, da je ravnanje kategorično odstopljenega ministra po moji pravni oceni nezakonito. Prepričano zapišem, da gre tako za prekršek (o tem bo verjetno več ali vse povedala Informacijska pooblaščenka, ali pa organ, pristojen za zaščito tajnih podatkov, če IP v tem primeru ni pristojna), kot tudi za … previdno bom zapisal… obstoj utemeljenega suma o storitvi kaznivega dejanja (opazim možnost steka več kaznivih dejanj) in za obstoj dobrih stvarnih razlogov za ugotavljanje storjenega civilnega delikta. Več njih.
Kar zadeva zgoraj omenjene podatke ne vidim v pravnem redu nikakršne zmede (na primer zaradi zakona o sistemu plač v javnem sektorju…). Zame zmede ni.
O teh vprašanjih sem posredno pisal že pred leti. Na primer tudi glede primera “javnosti študentskih anket”, ipd. Delati, biti zaposlen v “javnem sektorju” še ne pomeni biti “javna oseba” in še ne pomeni pravnega bremeni biti javno izpostavljen z osebnimi podatki. Niti blizu.
O tem sem celo izdelal in objavil, na treh različnih mestih (ob več člankih tudi v knjigah SVOBODA IZRAŽANJA (2005), SVOBODA IZRAŽANJA, MEDIJI IN DEMOKRACIJA V POSTFAKTIČNI DRUŽBI (2018) in VRNITEV V USTAVNOPRAVNO PRETEKLOST, e-knjiga (2020)), obsežno teorijo pravice do zasebnosti, varstva osebnih podatkov in pravne zaščite ugleda, dobrega imena in časti, kot jo zagotavlja slovenski ustavni red (spregledano, prezrto, ignorirano – pogosto, skoraj običajno je tako).
Vse to početje kategorično odstopljenega javnega funkcionarja vlade ponuja stvarno utemeljene razloge za začetek sodnih postopkov – množično.
O tem, kako se lahko ravna v primeru, ko javni funkcionar vlade krši ustavo in/ali zakon, so poučeni tudi poslanke in poslanci Državnega zbora RS. Ti vedo tudi, kako se ugotavlja “politična odgovornost” in kaj to pomeni.
Kratko, jedrnato in enostavno. Na papirju. Na njem sem temo izčrpal. S prakso pa naj se v tem primeru ukvarjajo drugi.
***