ALI JE MINISTER ZA NOTRANJE ZADEVE »ODSTOPIL«? Je. To je povedal tudi sam in tako izrecno piše v njegovem pismu o odstopu.
ALI JE PREDSEDNIK VLADE ODSTOPNO PISMO MINISTRA ODPRL, ALI GA NI ODPRL? Bojda ga je odprl. A to je povsem nepomembno za ministrov odstop in prenehanje njegove funkcije.
Če je v pismu ministrov odstop s funkcije ministra je to dovolj za prenehanje funkcije ministra.
Odstopno pismo je informacija javnega značaja.
ODGOVOR NA TA VPRAŠANJA VODI K VPRAŠANJU, ČE STA PREDSEDNIK VLADE (PV) IN MINISTER (MNN) – HUDO – KRŠILA USTAVO IN ZAKON. IN DAJE ODGOVOR NA TO VPRAŠANJE.
Ker je šlo za odstop, MNN in PV kršita Ustavo in zakon.
Ustava RS v 115. členu ureja vprašanje “prenehanja funkcije« predsednika vlade in ministrov. Pri tem določa, da “funkcija… ministrov preneha… z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika vlade ter z razrešitvijo ali odstopom ministra…”
Zatorej, če minister “odstopi”, to pa stori tako, da poda “odstopno izjavo”, v pismu predsedniku vlade, mu funkcija preneha. Avtomatično. Takoj. Ne opravlja niti »začasnih nujnih/tekočih poslov«, ker v njegov položaj do imenovanja novega ministra stopi PV ali drugi minister/ministrica. Začasne nujne posle opravlja samo vlada – kadar so za to izpolnjeni ustavni pogoji: odstop vlade, oziroma v času tik predčasnimi ali rednimi volitvami.
Eno je vlada, drugo je posamezni minister. Kar v smislu “tekočih poslov” velja za vlado, ne velja za posameznega ministra – ker ne more veljati. Čista logika. Prišlo bi do neznosnega absurda: vsak minister bi lahko ODSTOPIL, potem pa bi ostal minister, ker se pač ne bi imenovalo drugega ministra. Zrno soli v glavi je dovolj za ugotovitev, da tako absurdna razlaga in taka nelogičnost nista argument, vreden resne diskusije.
To, da je odstop pač odstop in pomeni prenehanje funkcije ministra, potrjuje tudi (ali z drugimi besedami, dodatno utemeljuje) Zakon o vladi RS, ki v 12. členu določa, da »… posamezen minister lahko odstopi.« In še, da »minister« o svojem odstopu »obvesti predsednika vlade. To, logično, stori z izjavo oziroma pismom, »da odstopa s funkcije ministra.« S tem mu funkcija avtomatično preneha.
Ko ministru funkcija preneha, »ker je odstopil«, po 24. členu in 4. odstavku tega istega zakona tudi »državnemu sekretarju preneha funkcija… z odstopom … tistega, ki ga je predlagal v imenovanje.« Če je to minister, z njegovim odstopom preneha funkcija tudi državnemu sekretarju.
Po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi – ZDU-1G (Uradni list RS, št. 47/13), prehodne in končne določbe, 13. člen, velja: »Kot vladna služba deluje tudi kabinet predsednika vlade. Če je predstojnik kabineta predsednika vlade direktor, ga imenuje in razreši predsednik vlade. Položaj mu preneha z razrešitvijo, odstopom ali s prenehanjem funkcije predsednika vlade, za postopek njegove izbire pa se ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja javne uslužbence.«.
Vse te določbo jasno določajo, da »funkcija ministru preneha z odstopom.« Oziroma, ODSTOP pomeni prenehanje funkcije. Odstop pa se zgodi z izjavo oziroma pismom o odstopu, naslovljenem na predsednika vlade. Funkcija preneha takoj, ko minister poda izjavo o odstopu. Ker ve, da je podal izjavo o odstopu, ne sme več opravljati funkcije ministra. Zakonodaja ne določa nobenih rokov in nobenega dodatnega pogoja za primer, kot MINISTER PISNO PODA SVOJ ODSTOP, naslovljen na predsednika vlade. Dejansko bi za odstop zadoščala že ustna izjava pred predsednikom vlade.
Ni odločilno, da predsednik vlade VE, kaj piše v pismu: za prenehanje funkcije ministra je odločilno, da MINISTER VE, kaj je napisal v pismu predsedniku vlade, če je napisal, da »odstopa.«
Kakršno koli argumentacijsko manevriranje, v smislu sklicevanja na kake druge določbe istega zakona ali drugega zakona, pa tudi Poslovnika DZ, ne pride v poštev in bi bil popolni pravni nesmisel in absurd. Pravna vprašanja delovanja javne oblasti in oseb na javnih funkcijah so pravna materija, ki ima točno določena in posebna pravila, določena z Ustavo in zakonodajo o vladi in državni upravi.
Sklep:
Če je minister na predsednika vlade naslovil pismo, »da odstopa«, mu je funkcija prenehala.
Če minister ni osebno izročil pisma predsedniku vlade in ob tem ni izrekel besed, da ponuja svoj odstop, predsednik vlade pa mu ni odgovoril, da odstopa ne sprejme in mu pismo zato vrača, ali pa ga enostavno ne bo niti odprl, predsednik vlade vseeno mora odpreti pismo in se seznaniti s pisno izjavo ministra, o tem pa poročati DZ in javnosti – volilnemu telesu. Oba, DZ in javnost, imata pravico vedeti, kaj piše v pismu ministra, ki ga je minister sam pred javnostjo predstavil kot »svoj odstop.« Gre za informacijo javnega značaja.
Če je minister osebno izročil pismo predsedniku vlade in ob tem izrekel besede, da »s tem pismom odstopa s funkcije«, predsednik vlade pa je pismo sprejel in ga ni odprl, je funkcija ministru prenehala, ker je to zapisano v pismu, ker je minister izrekel te besede pred predsednikom vlade in ker jih je ta slišal in vzel na znanje.
Če je minister poslal predsedniku vlade pismo, da »odstopa« in o tem obvestil javnost, predsednik vlade pa pisma ni odprl, mu je funkcija vseeno prenehala, četudi predsednik vlade pisma ni odprl in četudi minister pred njim ni izrekel besed, da odstopa.
Ker je minister odstopil, oba kršita Ustavo in zakon, ker minister še naprej deluje kot minister, z vednostjo in odobravanjem predsednika vlade: oba vesta, da je minister v pismu napisal, predsednik vlade pa prejel pismo, s katerim je minister »odstopil.«
Odstop ministra in prenehanje njegove funkcije je POPOLNOMA NEODVISNO OD TEGA, ALI JE PREDSEDNIK VLADE ODSTOP »SPREJEL«! Predsednik vlade sprejme ali zavrne odstop ministra samo takrat, ko minister ponudi možnost, da se ga razreši, ne pa tudi takrat, ko kategorično odstopi.
Dolžnost predsednika vlade, da o tem, kaj mu je v pismu sporočil minister, poroča DZ, logično izhaja tudi iz 110. člena Ustave RS: “(sestava vlade) Vlado sestavljajo predsednik in ministri. Vlada in posamezni ministri so v okviru svojih pristojnosti samostojni in odgovorni državnemu zboru.” Ta odgovornost logično vsebuje tudi „odgovornost za seznanitev o pomembnih vprašanjih.” Odstop ministra je pomembno vprašanje in informacija javnega značaja, ki jo mora javnosti sam od sebe posredovati predsednik vlade, ne da bi kdo to od njega izrecno zahteval.
Ustava RS v 119. člen: (obtožba zoper predsednika vlade in ministre) Predsednika vlade ali ministre lahko državni zbor pred ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij. Ustavno sodišče obravnava obtožbo na način, kakor je določen v 109. členu.”
Glede ugotavljanja obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja je pristojno tožilstvo.
Vsi akti, ki jih je od tistega trenutka dalje, ko je odstopil, podpisal minister in vse njegove pravne odločitve so NIČNI. Enako velja za državne sekretarje, ki so bili imenovani na predlog ministra. Zakaj? Ker minister, ki je odstopil, ni več minister. V njegov položaj stopi drugi minister ali PV. Če se to ne zgodi, ministrstvo ostane brez ministra. Pri odstopu ministra (drugače kot pri odstopu vlade) ne more biti govora o nikakršnem “opravljanju tekočih poslov.” Čista logika. Na drugi strani pa absurd, neznosni in protiustavni absurd. Tega ne more spremeniti niti sklicevanje na Poslovnik Državnega zbora.
Pravnik, ki bi se v tem primeru skliceval na določbe Poslovnika DZ (261. člen) in zatrjeval, da “minister ostaja minister, dokler PV ne obvesti DZ, da ni več minister, ker je odstopil”, pri tem pa bi v tem členu našel razlog, da je minister še minister in da je še naprej lahko minister, ne pa razloga, da ni več minister in da ne more /pravno: ne sme/ biti več minister…
Pravnik, ki bi se v tem primeru skliceval na določbe Poslovnika DZ (261. člen) in zatrjeval, da “minister ostaja minister, dokler PV ne obvesti DZ, da ni več minister, ker je odstopil“, pri tem pa bi v tem Poslovniku in členu v Poslovniku našel razlog, da je minister še minister in da je še naprej lahko minister, čeprav je odstopil, ne pa razloga, da ni več minister in da ne more /pravno: ne sme/ biti več minister, ker je odstopil… S takim pravnikom se nimam o čem pogovarjati. Posebej pa ne o ustavnem pravu. Dober primer popolne nezmožnosti “misliti vsebino ustave”, povezovati posamezne določbe, razlagati posamezne pravne določbe v zakonu in v Poslovniku glede na Ustavo, razumeti njeno vsebino, namen in njenega duha, potem pa sklepati, povezovati, izpeljevati in narediti sintezo, končno pa priti do ustavno pravilnega in pravno prepričljivega zaključka… Sklicevati se na določbo v Poslovniku Državnega zbora in zatrjevati, da je minister, ki je že pred časom odstopil, še vedno minister, mi pomeni prikaz popolne nezmožnosti misliti, bistro misliti in videti še kaj drugega, kot (le) gole “črke in stavke na papirju.” Predvsem pa mi pomeni prikaz pripravljenosti, dopuščanja, da se ustavnost in zakonitost prelisičita, izigrata, preskočita, formalistično in z legalističnim prečrkarjenjem odrineta na stran, in to tako zlahka in enostavno, da se neka kuverta ali ne odpre ali da se še ne odpre ali da se njena vsebina ne razkrije ali da se o njej ne poroča poslankam in poslancem ali da Državni zbor uradno ničesar ne izrazi glede vsebine kuverte ali da se jo morda izgubi ali raztrga ali da si minister premisli ali da PV “noče”, “ne želi” spoštovati in udejaniti vsebine kuverte…
Retorično vprašam: PV tega ni treba storiti? Sploh pa ne takoj? Niti v roku sedmih dni? Nikoli? Ker ne gre za dolžnost, ampak za pravico PV? Kaj bi bila podlaga v Ustavi RS za tako razmišljanje? Je ni.
Ob tem še retorično vprašam, res samo retorično: bi pravniki, ki tako razmišljajo (ne da bi pri tem tudi “mislili”), nemara dejali, da DZ ni bil “obveščen” o odstopu ministra niti na dan interpelacije? Ker tudi minister sam ne more “obvestiti” DZ, da je odstopil? Ker to lahko stori samo PV? Da je torej minister odstopil le, če njegove zapisane in izgovorjene besede, da je odstopil, v DZ izgovori in ponovi PV? Ki pa mu tega ni treba storiti (ne na temelju Ustave RS, ne na temelju zakonodaje, ne na temelju Poslovnika DZ), če tega ne želi storiti? Zato minister ni odstopil, četudi je v DZ potrdil poslankam in poslancem DZ, da je res odstopil, ker PV ni osebno prišel v DZ in v DZ ni ponovil besede o odstopu ministra, ki jih je v DZ izrekel minister sam in potrdil, da je pred časom res podal odstopno izjavo, niti ni PV poslal v DZ pisma s takšno vsebino?
Kje v Ustavi RS je to zapisano? Kje v Ustavi RS je takšna moč dodeljena PV? V 115. členu Ustave RS tega ni. Tudi drugje v Ustavi RS tega ni.
Kaj določa Poslovnik, pravni akt o “poslovanju” parlamenta (ne Ustava, ne zakon)? V 261. členu določa naslednje:
(1) Predsednik vlade o svojem odstopu ali o odstopu ministra pisno obvesti predsednika državnega zbora. O odstopu ministra obvesti najkasneje v sedmih dneh po prejemu pisne izjave ministra, da odstopa.
(2) Obvestilo o odstopu predsednika vlade ali ministra se uvrsti na dnevni red seje državnega zbora najkasneje v sedmih dneh po prejemu obvestila.
(3) Šteje se, da je predsedniku vlade ali ministru prenehala funkcija, ko je bil državni zbor na seji obveščen o odstopu.
Pretvarjal se bom, da ta člen ni ustavno sporen.
Prvi odstavek – MORA. Čas – najkasneje v sedmih dneh! Tretji odstavek – “šteje se.” Kaj se šteje? Da je ministru prenehala funkcija. Zakaj? Ker je PV o tem poslal pismo? Ne, zato, ker je ODSTOPIL. Kaj pomeni “šteje se.”? Pomeni, da je uradno ugotovljeno. Kaj je uradno ugotovljeno? Da je minister odstopil. Kdaj? Ko je podal odstopno izjavo. Kaj naj počne minister v teh sedmih dneh? Kar želi, samo funkcije ministra naj ne opravlja. Zakaj? Ker je odstopil in ker je Ustava glede tega kristalno jasna.
Lahko dodam še eno retorično vprašanja. Ali je ustavno razumno in pravilno, če vsak minister, ki kategorično odstopi, ostane minister, ker PV o tem ne želi pisno obvestiti DZ? Ponovim, vsak minister ali ministrica, ki kategorično in pisno odstopi, glede na določbo Ustave o tem vprašanju ostane na funkciji, če se PV odloči, da o tem ne bo pisno obvestil DZ? In zaradi Poslovnika DZ? Pa četudi za nedoločen čas, oziroma do konca mandata PV in Vlade RS? In če bi vsi ministri in ministrice podali kategorično pisno izjavo o odstopu, bi ostali na funkciji in bi ustavno in zakonito opravljali to funkcijo, ker PV pisma o tem Dogodku ne bi poslal v DZ? Oj joj, saj ja ne misli kdorkoli, ki se ima za resnega odraslega in za vsaj povprečnega pravnika, odgovoriti z “da”?!
In če nadaljujem z novim retoričnim vprašanje. To, da PV ni pisno obvestil DZ o kategoričnem pisnem odstopu ministra, ni ministrov problem, ampak SAMO problem PV? Tistega PV, ki ima v DZ večino? In ker ima v DZ večino, zaradi te večine ostaja PV in zaradi te večine ne bo deležen niti ustavne obtožbe, ker je grobo in očitno kršil Ustavo in zakon? Lahko je deležen le političnih posledic svojega početja? Načeloma je lahko deležen tudi pravnih posledic svojega početja? Katerih? Kdaj?
In DZ ni bil “obveščen” o kategoričnem pisnem odstopu ministra niti na dan interpelacije, ko je minister še enkrat, kot že nekajkrat pred tem, potrdil, da je kategorično pisno odstopil, s tem, da je tokrat to potrdil še v DZ med interpelacijo? DZ o odstopu ni bil “obveščen”, ker pisnega obvestila o kategoričnem pisnem odstopu ministra v DZ ni poslal PV, četudi bi ga moral, najkasneje v roku 7 dni? Oziroma, DZ je sicer bil “obveščen” o odstopu ministra, a ni bil “veljavno” obveščen, ker obvestilo ni imelo oblike pisnega obvestila, ki ja spisal in v DZ poslal PV? Nemara ob tem ostaja “odprto” celo vprašanje, ali mora PV pisno obvestilo v DZ poslati po pošti ali ga lahko prinese osebno ali ga lahko pošlje o elektronski pošti ali pa ga pošlje z uporabo goloba pismonoše? Zaradi Poslovnika DZ? Morda še zaradi kake uredbe o upravnem poslovanju? Nikakor pa ne ZARADI USTAVE?
Skoraj prepričan sem, da bi se Fran Milčinski krohotal. Morda bi se oglasil celo osel, ki so mu za kazen pretepli senco. Meni pa ob tem ne gre na smeh. Žalostno se mi zdi, zelo žalostno. In šokantno.
Zakaj je PV kršil Ustavo in zakon? Zaradi Poslovnika? Ne, ne zaradi Poslovnika, ampak zaradi Ustave in zakona. Je kršil tudi Poslovnik DZ? Poslovnik DZ ni poslovnik kabineta PV ali Vlade RS, ampak pravni akt o poslovanju DZ. PV ni “kršil” Poslovnika DZ, samo ravnal ni v skladu z njim, ni ga “spoštoval.” A če bi kdo zatrdil, da je PV “kršil” pravni akt o poslovanju DZ, mu prepuščam takšno trditev. Kakšna pa je sankcija za “kršenje” ali “nespoštovanje” Poslovnika? Kakšna je sankcija za PV?
Kaj pa, če ne bi bilo te določbe Poslovnika DZ?
Ali je PV kršil Ustavo in zakon zato, ker ni spoštoval Poslovnika DZ? Če bi odgovorili pritrdilno, to pomeni, da je vsebina konkretne določbe Ustave (o odstopu ministra in s tem prenehanju njegove funkcije) urejena v konkretni določbi Poslovnika DZ (o obvestilu o tem odstopu). Upam, da tega v tem primeru nihče, ki se ima za resno odraslo osebo in vsaj za povprečnega pravnika, ne bi trdil – ker v tem primeru ni tako.
Pritrditi takšnemu deplasiranemu sklepu bi pomenilo ugotoviti, da je določba Ustave o odstopu ministra in s tem prenehanju njegove funkcije vsebinsko “prazna.” Pomenilo bi trditev, da ji vsebino daje določba Poslovnika DZ. To pa bi pomenilo, da PV v primeru odstopa ministra sploh ne more kršiti ne Ustave, ne zakona, ker lahko samo ravna v nasprotju s Poslovnikom DZ. Seveda bi to tudi pomenilo, da je vprašanje o tem, ali bo minister, ki je kategorično pisno odstopil, še minister, prepuščeno izključno osebni volji PV. Trditi kaj takega ni samo pravno neznosno, ampak je tudi neumno.
In končno, če nekdo trdi, da je minister še vedno minister ZATO, ker PV o njegovem kategoričnem pisnem odstopu ni pisno obvestil DZ, potem s tem trdi, da PV ni kršil ne Ustave, ne zakona, Še več, to bi pomenilo, da v takem primeru (kategoričnem pisnem odstopu ministra) PV sploh ne more kršiti ne Ustave, ne zakona, ker lahko samo deluje drugače, kot je zapisano v pravnem aktu o poslovanju DZ. Ravnati drugače, kot je zapisano v pravnem aktu o poslovanju DZ, pa ne pomeni kršiti Ustave in zakona.
S tem bi se dobesedno izbrisala določba Ustave o odstopu ministra in prenehanju njegove funkcije – z odstopom. S tako razlago bi se ta določba nadomestila z novo vsebino: funkcija ministru ne preneha, ko kategorično pisno odstopi, ampak mu preneha samo, če se PV odloči, da bo o kategoričnem pisnem odstopu ministra pisno obvestil DZ, ker v določbi Poslovnika DZ piše, da naj o odstopu ministra PV pisno obvesti DZ v roku sedem dni, PV pa to stori, ali pa tega ne stori in če tega ne stori, minister ostane minister, s polnimi pooblastili, brez prekinitve.
Kaj pa, če PV pošlje pisno obvestilo o ministrovem kategoričnem pisnem odstopu, pa v DZ pisma ne odprejo, ali pa ga ne preberejo, s tem pa poslanke in poslanci ostanejo “neobveščeni”, četudi so seznanjeni? Kaj pa, če se oni odločijo pismo raztrgati, preden ga preberejo, ali preden vsi navzoči slišijo njegovo vsebino? Potem ni govora o odstopu ministra, ampak se pravnim inštitutom naroči izdelavo pisnega pravnega mnenja? O odstopu, o uničenju “uradnega dokumenta” itd.? Kaj pa, če poslanke in poslanci ne pridejo na sejo, PV pa na seji pisno obvestilo o kategoričnem pisnem odstopu ministra prebere, slišijo ga pa samo novinarji in čistilka? Kaj pa, če poslanke in poslanci pridejo na sejo, potem pa vsi zapustijo sejno dvorano, preden so “obveščeni” o vsebini obvestila? Kaj pa, če PV pride na sejo s takšnim pisnim obvestilom, a molči?
Butale.
Zatorej, če bi kdo nemara celo odgovoril pritrdilno na zgornje vprašanje, bi mi s tem onemogočil, da bi sodeloval v diskusiji o tem vprašanju. Ker v diskusijah o ustavnopravnih vprašanjih, v katerih ni bistrosti in soli, ne sodelujem.
PV ne krši Ustave takrat, ko ne spoštuje Poslovnika DZ, ampak takrat, ko ne spoštuje Ustave, ko jo krši.
PV ne krši zakona, ko ne ravna v skladu s Poslovnikom DZ, ampak takrat, ko krši zakon. Če zakon prevzema vsebino Ustave, s kršenjem zakona krši tudi Ustavo.
Kje naj se išče razlaga Ustave? V Poslovniku DZ? Načelom, teoretično, sicer lahko, a samo izjemoma – kadar Ustava daje za to na voljo teleološki (funkcionalni) interpretativni manevrski prostor. A ne pri tem vprašanju. Ustava je jasna – funkcija ministru preneha z odstopom. Pika.
Naj se išče razlaga Ustave v uredbah o upravnem poslovanju? Lepo prosim, bodimo dostojni, razumni in konstruktivni, predvsem pa strokovni, ko gre za vsebino Ustave.
Ustava ne dopušča, da bi minister, ki je odstopil, ostal minister, ker v njej piše, da mu funkcija preneha z odstopom. Nepovratno. Pika.
Da, Ustava določa tudi, da minister do imenovanja novega ministra opravlja “tekoče posle.” A ta čas do imenovanja novega ministra ni “poljuben.” In ni prepuščen “osebni volji” PV. Tudi ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje – s strganjem odstopne izjave in kuverte.
Ta termin “tekoči posli” pri ministru ne more pomeniti isto, kot pri celotni vladi. Delovanje države je odvisno od obstoja in delovanja vlade, ne pa tudi od obstoja in delovanja enega ministra. Ti “tekoči posli” so termin, ki ni konkretiziran in predvidljivo definiran. Pa se potem pravniki pred kamerami prerekajo, ali so to posli, ki tečejo, ali so to nujni posli, ali so to redni posli, ali so to posli, s katerimi bi bilo nevarno odlašati itd. V praksi pa običajno pomenijo “hitro zaposlovanje svojih ljudi na mesta v javni upravi”, ali na mesta, kamor lahko vlade (te in one) postavijo “svoje” ljudi.
Pri ministru lahko “tekoči posli” pomenijo le malo več od tega, da je pisarniški fikus. Čim pomenijo več od tega, pomenijo preveč, ko pa pomenijo preveč, lahko pomenijo vse. Vsega pa ne smejo pomeniti.
In zdaj bi se pravničarski prečrkovalci z obema rokama krčevito oprijeli besed “tekoči posli.” Kakšne “tekoče posle” pa naj minister, ki je odstopil, opravi? V enem dnevu in v največ sedmih dneh? In kaj postanejo ti “tekoči posli”, ko sedem dni mine, ker PV ravna samovoljno? Kaj pa, ko mineta dva tedna, potem mesec, potem leto…? Kje pa je časovna meja “tekočih poslov”? Lepo prosim.
Kaj pa bi lahko počel minister, ki je podal pisno izjavo o kategoričnem odstopu, če v Ustavi ne bi bilo besed “tekoči posli”? Nič? Bi lahko opravljal “tekoče posle”? Katere, kakšne? Zakaj?
Rezultat pa je naravnost sijajen, genialen (podobno genialen, kot je bila genialna presoja drugega ministra, kdaj se delnice najceneje kupijo ali najdražje prodajo, vlada je genialna, ministri so geniji, vsi pa delajo genialno, ne dobro): “tekoči posli” so postali “običajno in neobičajno opravljanje ministrske funkcije s polnimi pooblastili”, minister, ki je odstopil, pa ni odstopil in je ves čas minister, ki opravlja vse posle, pa še kaj zraven in vmes, ministra s polnimi pooblastili.
Z vidika antipolitike je to res genialno. To mislim povsem brez cinizma. Genialno je, da se vse to lahko počne transparentno, javno, pred očmi javnosti, ker so tisti, ki to počnejo, genialno ugotovili, da to lahko počnejo, ker jim nihče nič ne more in ker jim nič in nihče ne pride do živega. Niti Ustavno sodišče ne, ker se je odločilo, z večino glasov, to pa je bilo bojda tudi genialno predvideno, da se bo še samo prepustilo poneumljanju in da bo dopustilo cefranje Ustave na koščke, samo da bodo oni imeli več miru. Tako kot opozicija. In najvplivnejši mediji. Antipolitična genialnost parlamentarne pozicije.
V nobenem primeru “tekoči posli,” ko gre za posameznega ministra ali ministrico, ne smejo pomeniti “mirno, ustavno in zakonito opravljanje funkcije ministra s polnimi pooblastili,” dokler se PV ne odloči, da minister ne bo več minister, ali dokler PV ne postane nekdanji PV. Ker po Ustavi in zaradi Ustave tega ne smejo pomeniti.
Ustava ne dopušča pravnega kaosa. In določba Ustave, ki govori o “odstopu” ministra, o “prenehanju funkcije” ministra in o “tekočih poslih” ministra ne kliče in ne vabi h kaosu. Tudi ne dopušča, da bi bil kaos ustvarjen zato, ker javni funkcionarji ravnajo nedostojno, neetično ali samovoljno – izključno po svoji volji. Kaos pa se ustvari takoj, ko se pravničarski prečrkovalci začnejo trdno oklepati besed v stavkih, iz katerih so sestavljene pravne določbe. Kaosa ni, če je jasno: minister, ki pisno in kategorično odstopi, ni več minister, zato naj miruje, naj ne odloča, ne odreja, ne sprejema in ne podpisuje – razen, če je to prisiljujoče nujno, neodložljivo in če tega nikakor ne more storiti PV ali drugi minister/ministrica.
Ustava na nobenem mestu ne pravi, da se s Poslovnikom DZ uredi postopek odstopa ministra. Ne pravi niti, da se tak postopek uredi z zakonom. Ne določa ne dodatnega pogoja, da ministrov odstop postane konec ministrske funkcije, ne dodatnega roka, v katerem nastopi odstop ministra, ki je odsstopil. Pravi samo, da funkcija preneha z odstopom. Oseba, ki do prevzema pooblastil ministra, ki je odstopil, opravlja te zveličavne “tekoče posle” je “oseba, ki opravlja tekoče ministrske posle.” Po Ustavi. Po Ustavi ta oseba ni “minister”, ampak “oseba, ki opravlja tekoče posle ministra.”
Poleg tega je stavek, zapisan v Ustavi, ki govori o “tekočih poslih”, napisan v množini. Zato je jezikovno zelo očitno, da cilja predvsem na opravljanje tekočih poslov Vlade RS, ki se opravljajo tako, da PV in vsi ministri/ministrice opravljajo “tekoče posle.”
Določba v Poslovniku DZ o tem vprašanju sploh ni slaba. Nasprotno, zelo razumna je. DZ je z njo uredil postopkovno vprašanje, kako naj bo seznanjen z odstopom ministra. Določil je tudi zelo razumni postopkovni rok: obvestilo o odstopu ministra naj gre v DZ takoj ali najkasneje v sedmih dneh.
Kaj pa, če se to ne zgodi? Kaj pa, če PV ne ravna “razumno” in ne spoštuje te razumne postopkovne določbe? Ali pa ravna “razumno” ( v smislu, da ve, da mu nihče nič ne more, ker se v Sloveniji vsi pretvarjamo, da živimo v Butalah in nas to ne moti) in zato ne spoštuje te postopkovne določbe Poslovnika DZ? Potem se zgodi, kar se je zgodilo. Ustava pa tega, kar se je zgodilo, ne dopušča.
Dobro, še eno retorično vprašanje. Kaj pa, če bi Poslovnik DZ določal, da mora PV obvestiti DZ o odstopu ministra v 30 dneh? Kaj pa, če bi Poslovnik DZ določal, da “se šteje”, da je minister odstopil, ko preteče 30 dni od dneva, ko je PV obvestil DZ, da je minister odstopil? Bi bilo to v skladu z Ustavo? Ne, to absolutno in niti približno ne bi bilo v skladu z Ustavo. Zakaj ne? Ker Ustava tega ne določa in ne dopušča. In ker to tudi ni razumno. Nikakršno manevriranje z metodami pravne razlage ni potrebno pri tem vprašanju. Zadoščata besedilo določbe v Ustavi in zdrav razum.
Zdrav razum (ki je v trenutni Sloveniji pretepeni poraženec in zadeva v zadnjih izdihljajih izumiranja) pa pravi, da minister, ki je odstopil, ni več minister. Ker mu po Ustavi z odstopom funkcija preneha. Zdrav razum tudi lahko dopusti, da minister pospravi pisarno, da se skliče seja DZ, da se določi osebo, ki bo prevzela položaj ministra, ki je odstopil, pa da je v tem času “tisto nekaj”, za kar ne vemo točno, kaj to je, ko uporabimo besedi “tekoči posli”, nekaj, a ta nekaj nikakor ni “ministra s polnimi pooblastili.” Končno pa zdrav razum celo dopušča, da oseba, ki je bila prej “minister”, po odstopu pa je “oseba, ki opravlja tekoče posle ministra”, to nekaj sicer počne, a tega ne počne predolgo – pisec Poslovnika DZ je očitno menil, da je dlje kot sedem dni predolgo. Težko bi mu očitali pomanjkanje zdravega razuma. Potem pa je še zapisal tisti dve besedi, da “se šteje”. Tudi glede tega bi mu težko očitali pomanjkanje zdravega razuma. Lahko mu očitamo le, da ni predvidel, da bo zdravega razuma primanjkovalo tistim, ki se bodo kasneje ukvarjali s to določbo Poslovnika DZ. In tu se konča zdrav razum. Ustava pa se je končala že prej – ko je minister odstopil.
Ko zakonodajalec sprejema Poslovnik DZ, ne opravlja naloge ustavodajalca, ampak opravlja nalogo zakonodajalca.
Postavljam vprašanje. Ko zakonodajalec sprejema Poslovnik DZ in pri tem deluje kot zakonodajalec, ne kot ustavodajalec (o tem ne more biti razumne polemike ali spora, kar dejansko pomeni, da v Sloveniji – predvsem v slovenski antipolitiki – glede tega lahko pride do sporov in polemik), ali sme s poslovnikom urejati vprašanja, ki so urejena v Ustavi, na materilno konstitutivni način? Ne, ne sme. Ali sme zakonodajalec, ko sprejema Poslovnik DZ, na postopkovno deklarativni način urejati vprašanja, ki so urejena v Ustavi? Morda. A samo pod pogojem, če je to “razumno” in če s tem ne izniči vsebine določb v Ustavi in če s tem ne deluje v nasprotju s smislom in namenom določb v Ustavi – to lahko počne samo pod pogojem, če s tem postopkovno prispeva h krepitvi spoštovanja določb v Ustavi, njihovega namena, pomena, smisla in cilja, ne pa, če s tem določbam v Ustavi jemlje moč, ali zanika/negira/izvotli prej našteto.
Kaj pa, če bi se vsaj še naslednjega pol leta pogovarjali o tem, kdaj ministru, ki je kategorično pisno odstopil, preneha mandat, za katerega Ustava pravi, da mu preneha z odstopom? Kaj pa, če bi se še naslednja tri leta pogovarjali o tem, kaj so to “tekoči posli” ministra, ki ja kategorično pisno odstopil? Kaj pa, če bi se vsi ves čas pogovarjali o Poslovniku DZ? Kaj pa, če bi sprejeli uradni sklep, da je to vprašanje tako nejasno ustavno in zakonsko urejeno, da ni urejeno? Kaj pa, če bi sprejeli uradni sklep, da za polovico ljudi velja, kot se je zgodilo, za drugo polovico ljudi velja, da se tisto, kar se je zgodilo, ne bi smelo zgoditi, ker Ustava tega ne dovoljuje, vsi pa se odločimo za soglasno sprejeti sklep, da se ni nič zgodilo?
Prečrkovalno polemiziranje o tem vprašanju in o teh početjih dveh funkcionarjev ustvarja vtis, da gre za nejasno, izmuzljivo in neurejeno pravno vprašanje. S tem pa temu početje ponuja oprijem legitimnosti. Ne gre za takšno pravno vprašanje in zadevno početje ni ne legitimno, ne ustavno, ne zakonito.
Zaključek:
Pri nemislečem pravničarskem prečrkarjenju ne sodelujem.
Tudi pri javnih uprizoritvah ustavnopravnega cicibanstva in pri nedostojnih javnih zganjanjih norčij nad ustavnostjo in zakonitostjo, s tem pa tudi nad ljudstvom, aktivno ne sodelujem. Počnem kaj koristnejšega. Kakšen zapis o tem pa vseeno prispevam – slovenski javnosti. Zaradi Ustave RS in zaradi ljudstva.
Seveda razumem, če in ko politiki in javni funkcionarji žalijo intelektualno integriteto naših ljudi, če in ko se posmehujejo “zdravi kmečki pameti” (iz reka si sposodim besede) in če in ko se trudijo, da bi poneumili slovensko ljudstvo. Težje pa razumem pravnike (pa tudi nepravnike, ki se izrekajo o pravu), ki žalijo svoj razum, tudi še kaj drugega, ko s svojimi pravničarskimi prečrkarjenji trgajo Ustavo in blatijo vladavino prava, pri tem pa mislijo, da se lahko dobro počutijo in zabavajo, ker izzivajo mene, da bi opozorili nase. Ne, z mojim aktivnim sodelovanjem pri taki patetiki ne bo šlo. En zapis o tem bo dovolj, največ dva, če bo res prisiljujoče nujno. To pa ne postane prisiljujoče nujno, če mi takšne vrste pravnik pripiše “popolno neumnost,” ko pojasnjujem pravo in Ustavo RS tako, da izključim možnosti formalistične zlorabe prava, izrabe tehnike prava z nedostojnim in zavržnim ravnanjem in obida ustave, njene vsebine, namena njenih določb in njenega duha – to pa stori z nemislečim in ne-bistrim pravničarskim prečrkarjenjem. To me niti malo ne moti. Le zanj, za takega pravnika, mi je žal; ker ne ve, ne zna, ne zmore in ne razume, hkrati pa bi rad in hoče – veliko ali vse, zase. Žal mi je tudi, da se na ta način dobrika dnevni politiki in škodi vladavini prava.
Interpelacija zoper ministra, ki ni več minister, ker je kategorično in pisno odstopil – morda to ni možno samo v Sloveniji, a je šokantno žalostno, da je v Sloveniji to možno. Tudi, da se to počne pred očmi javnosti, brez zadrege.
Še malo, pa bo Ustava RS poslana v ustavno presojo. Nemara na ministrstvo.
Zelo mi je žal, da je tako.
Post scriptum: Potem pa se zgodi, da minister, ki je kategorično odstopil in o tem obvestil slovensko javnost, kategorično umakne svoj odstop in o tem obvesti slovensko javnost. In še vedno nihče nima dovolj teh zafrkljivih in antipolitično pobalinskih početij: ne javnost, ne mediji, ne pravna stroka, ne parlamentarne stranke. Niti zakonodajno-pravna služba DZ. Takšnega zasmehovanja, poniževanja in nespoštovanja Ustave in ljudstva ne pomnim. Prav. A pri tem ne bom več javno sodeloval. Dovolj mi je te teme in pravničarskega prečrkarjenja. Od nje se umikam. Mlinov na veter ne bom premagal. Želim pa zaščiti svoj razum.