Povzetek mojega komentarja je tu (Zanima.me):
Tu pa je moj komentar v celoti;
Spoštovani g. Kavčič,
Vaši pomisleki in teze so povsem na mestu. Pobuda za posvetovalni referendum o razrešitvi posamičnega funkcionarja, pa naj bo predsednik DZ ali kdo drug, predstavlja popolno nerazumevanje in hudo odstopanje od namena posvetovalnega referenduma in vodi v razvrednotenje in degradacijo tega ustavnega in zakonskega instituta. V tem prepoznam dih jemajoči absurd, ki že prestopa okvirje polja za resno in konstruktivno razpravo in pomembnih družbenih in političnih temah. In to nima prav nič opraviti s tem, kaj si kdo misli in kakšno mnenje ima kdo o določenem nosilcu javne funkcije.
Zadeva je tako absurdna, da niti ni več smešna ali duhovita. Poskus, da bi se o takih idejah pogovarjali resno, potiska človeka v odpoved intelektualnemu dostojanstvu. Pomislim na besedo »butalizem.« A bom sprejel izziv, podal odgovor in se ob tem pretvarjal, da to ni izguba časa in odpoved lastnemu intelektualnemu dostojanstvu, čeprav je oboje.
Odgovor na vprašanje o dopustnosti takšnega referenduma je kategorični NE. Posvetovalni referendum je namenjen ugotavljanju volje državljanov o splošnih vprašanjih iz pristojnosti zakonodajnega organa, Državnega zbora, ki so širšega pomena (kot so oblikovanje politik in zakonske rešitve na posameznih področjih družbenega življenja). Že idejno je poskus prenašanja kadrovskih odločitev o posamičnih nosilcih javnih funkcij na referendum pravni absurd, ki avtorjem take ideje ne more biti v ponos. Če bi dopustili takšen precedens, bi lahko na referendumih, po dnevno-politični potrebi ali skoraj za folklorno zabavo ali šegavost, ali pa iz gole neumnosti, posvetovalno ali celo zavezujoče (zakaj pa ne, če bi se o tem lahko referendumsko posvetovalo, pa naj se še zavezujoče odloča) odločali o razrešitvi premierjev, ministrov, predsednika države, ustavnih sodnikov, varuha človekovih pravic ali guvernerja Banke Slovenije, pa informacijskega pooblaščenca, zakaj ne tudi rednih sodnikov …), kar bi ne le povsem paraliziralo delovanje pravne države in izničujoče degradiralo institut referenduma, ampak tudi samo ustavo in ustavni red. Takšna praksa bi pisala nadaljevanje tiste znamenite slovenske knjige o prigodah in norčijah ljudi iz Butal, a tam gre za simpatične norčije.
Je res treba pojasnjevati razloge o abotnosti takšnih idej in o poskusih takšnih posegov v ustavni red, državno ureditev…? Vprašanje je retorično. Ustavna in poslovniška ureditev jasno določata, da predsednika DZ izvoli in razrešuje Državni zbor. Predstavniška demokracija temelji na mandatu poslank in poslancev, ki nosijo neposredno politično, pa tudi pravno odgovornost tudi za »kadrovske odločitve.« Zloraba neposredne demokracije za ustvarjanje političnega pritiska ali uprizarjanje političnega cirkusantstva pri posamičnih kadrovskih vprašanjih in odločitvah bi neposredno degradirala referendum, spodkopala avtonomijo parlamenta in ustavno določeno razmerje med predstavniško in neposredno demokracijo. Sicer obstajajo države, kjer volivci volijo več nosilcev javnih funkcij, tudi sodnike ali tožilce… A to je nekaj povsem in neprimerljivo drugega.
S takšno zlorabo instituta referenduma in izmaličenjem koncepta neposredne demokracije bi država morda prišla na naslovnice svetovnih medijev. A kot klovnjaška banana republika, ne pa zaradi sijajnosti in iskrive domiselnosti take ideje. Takšne pobude zatorej ne pomenijo nič drugega kot poskus degradacije javnega prostora in osupljive zlorabe pravnih institutov. Žalostno je, zelo, da takšne populistične kaprice, ki pomenijo odpoved temeljnim normam o resnih in konstruktivnih parlamentarnih razpravah, sploh pridejo pred oči javnosti. Za nekatere je to morda orodje zabavljaškega uprizarjanja političnega šova, za druge morda nabiranje dnevno-političnih točk pred javnostjo, a le pred tisto javnostjo, ki noče ali ne zmore misliti. Za mislečo javnost je to huda žalitev. Zame pa samo novo razočaranje, da se o takih domislicah poskuša voditi javna polemika, ki se trudi dajati vtis resnosti in konstruktivnosti. Tu se bom ustavil.
Lep pozdrav,
Dr. Andraž Teršek
Naj še kaj dodam?
O demokraciji kot taki so največji filozofi, ne le Platon, in veliki misleci tekom zgodovine povedali vse. Kdor ve, za kaj zares gre, tudi ve in razume, zakaj sploh “demokracija” in kakšna je njena funkcija, njen namen v resnici, zares. In zakaj je takšna, kakršna je. In komu to ustreza in zakaj. In kaj povzroča in iz česa se rojeva, vselej znova.
Če se 70% volivcev udeležuje volitev, ki niso nič več od farse in folklore, ki so semenj ničevosti, ki so lahko “praznik” nečesa, a ničesar dobrega…, če v neznanju, nevednosti in nerazumevanju vselej znova padajo na iste finte, ali vselej znova glasno podpirajo svoje malike, kulte osebnosti, take ali drugačne prevarante, narcise, psiho…, če s farsično folkloro vselej znova podarjajo legitimnost farsični folklori, potem naj živijo z vso farsično folkloro, v butalizmu. Predvsem pa naj se nad njo ne jezijo.
Ne gele na temo in ne glede na posamezne akterje. Naj bo to premier, naj bo to predsednica države, naj bo to minister, naj bo to predsednik DZ, predsednik ustavnega sodišča, župan…, lahko bi bil tudi hišnik, predstojnik klinike, kirurg, predsednik zdravniške zbornice…, sosed, njegova mačka, znančeva žena…, kdorkoli, na javni funkciji, ampak zakaj samo na javni, naj bo to potem kdorkoli. Da bo demokracija, neposredna demokracija, triumfirala, dosegla dokončno zmago nad vsem.
S farso nad farso pomeni novo farso v bananistanu. Na nek način pa se logika ironično celo izide, in to brez paradoksa: če se farsično folklorno sodeluje pri farsični folklori in če se brez prestanka izvaja farsična folklora, potem sploh ni več presenetljivo ali šokantno, če se v farsični folklori vselej znova pojavljajo stopnjevane in nove domislice, ki so farsično folklorne. Po ustavni substanci, konceptualno in po elementarni logiki je taka domislica osupljiva žalitev človekovega osebnega in intelektualnega dostojanstva – če ga ima. Po logiki folklorne farse pa je logična in nadvse na mestu – ker je logična po folklorno farsični logiki. In bolj kot so taki butalizmi polemizirani resno, z vtisom racionalnosti in tehtnih premislekov (četudi izrazito lowIQ), bolj se prilegajo logiki farsične folklore.
A potem se tu sistem ne sme ustaviti: iti mora do konca, vse povprek, po širini, dolžini, globini in višini, v prerezu in razseku, mora postati farsično folkloren kot absoluten in kot absolutno Suveren. Ah, kaj zapletam: saj tak tudi je, že dolgo časa in vse bolj. In če bi farsična folklora uspela samo sebe absolutizirati, tudi do te mere, da bi vsi ljudje, ne glede na kognitivne sposobnosti, lahko referendumsko odločali o absolutnem diktatorju, z neomejenimi pooblastili in trajnim mandatom, bi pri tem morda celo sodeloval. Seveda ne bi. Morda pa bi. Četudi ne bi. Ampak mogoče bi.
—