Prišel sem domov. Nisem se vrnil domov, samo prišel sem tja. Nikoli nisem odšel. Ne želim oditi. Gorenjski klanci so moj dom. Gozdovi so moje katedrale. Smreke in hrasti so moji slavoloki. Kamniška Bistrica je moja spovednica. Prelaz Črnivec je moj dvobojevalec. Cesta iz Kamnika preko Tunjic, čez Šenturško goro, mimo Ambroža in do Kriške planine pod Krvavcem je moj ultimativni test. Obzidje na Starem gradu je moj Greenwich. Gradiško jezero leži ob mojem krogu. Med Veliko planino in Krimom se razprostirajo moji najlepši spomini. Zato so tu tudi moji prijatelji, četudi živijo drugje, drugače, ali pa se pač ne srečamo.
Karanteno sem preživel doma. V prostovoljni samoizolaciji. Zdrav. Sedmega marca sem začel pisati. Vmes sem tudi jedel, ne preveč, vozil kolo, ne predaleč in spal, dovolj. Pisal sem petnajst do osemnajst ur dnevno. Osem mesecev. Večino pisanj sem objavil, gratis. Potem, ko sem sklenil, da bom zaključil z zapisi ustavnika v karanteni, kar sem simbolno storil z vizualizacijo morebitne knjižne objave, sem začel pisati v angleščini. Petnajst do osemnajst ur dnevno. Gratis. Vmes sem odgovarjal na vprašanja in pisma javnosti, tudi na vprašanja medijev, študentov in nekaterih politikov. Pro bono.
Odgovorov na vprašanja in pisma nisem štel. Več sto. Morda več od tisoč. Tudi drugih pravnih pisanj nisem štel. Več deset. Morda čez sto. Člankov nisem preštel. Prepričljivo dvomestno število, najverjetneje z vključeno štirico. Preštel sem osebe, ki so mi v pismu ali sporočilu vljudno zaželele vse dobro, ali pa so mi namenile lepe, prijazne besede – brez zahtev in pričakovanj, zapisanih kot zadeva samoumevnosti, dolžnosti: petindvajset. Preštel sem sporočila, v katerih se mi je grozilo, me žalilo ali obtoževalo: samo sedemintrideset. Po neuspešni kandidaturi za mesto sodnika ustavnega sodišča sem prejel več sto sporočil podpore. Ganjeno hvaležen.
Še naprej sem pisal, v nespremenjenem obsegu, jedel, malo preveč, spal, občasno premalo in vozil kolo, ne predaleč. Občasno sem tekel. Tudi bral. Precej. Zelo malo o pravu, znatno več o psihologiji in medicini. V nadaljevani prostovoljni samoizolaciji. V karanteni.
Prišel je večer, ko sem imel tudi tega pretiravanja dovolj: novih zapisov ustavnika, tudi v spodobnem knjižnem obsegu, strokovnih in znanstvenih člankov, drugih pisanj. Tudi treh pobud za presojo ustavnosti treh zakonov in dveh podzakonskih predpisov.
Zapisi ustavnika v karanteni so moja osebna izkaznica in odtis nagubanega stopala, ki ga je v mojih mislih in prsih pustila pandemija. So odraz komunikacijske vezi, pristne in nepretrgane, ki se je spletla in napela med ljudmi in menoj. Pišem, ker med pisanjem čutim pogovor z ljudmi. Včasih pišem, da bi se razbremenil. Zgodi se, da pišem, ko se očem ne ljubi brati. Ne spomnim se, da bi kdaj pisal samo zato, da bi pisal.
A človek mora znati tudi delo odložiti, pozornost preusmeriti in utečena početja zamenjati z novimi. Vsaj občasno. Vsaj za nekaj časa. Da si odpočije. In da si drugi ljudje odpočijejo od njega. Vseeno pa vem, kaj bom storil v drugi polovici novembra.
Dr. Andraž Teršek ob izidu knjige Zapisi ustavnika v karanteni
Objavljeno na spletišču založbe SANJE:
https://www.sanje.si/blog/dr-andraz-tersek-pisem-ker-se-tako-pogovarjam-z-ljudmi/