PS:
MZ je na spodnje odgovorilo:
Dr. Andraž Teršek,
dr. prava, ustavnik, pravni filozof, raziskovalec in iskalec – vsega
“It is high time to recognize that there is one health only and start working towards providers of a comprehensive type of health care. These should not, rely only on a somatic and psychiatric approach in case of comorbidity. There are social networks and interpersonal relationships to consider as well. Health care and prevention of non-health should not be divided. A dichotomous division into the health of a body and soul is of little help to a person who would just like to get out of distress or get better or to get rid of his chronic pain or disease. For him or her, ways to their only health have accordingly only one end or aim and that is “Get healthy!” As we say in Slovenia, while a healthy person has thousands of different wishes, the unhealthy one will only have one.”[1]
Uvod
Duševno zdravje človeka in javno duševno zdravje, ob tem pa še tragika samomorov, so nedvomno med pomembnejšimi družbenimi problemi. Aktivno uresničevanje odgovornosti države, oblasti, za področje javnega duševnega zdravja je ena izmed njenih pomembnejših ustavnopravnih obveznosti. A ta obveznost tudi globoko v 21. Stoletju ostaja neizpolnjena, hkrati pa se zdi, da tone in se poglablja v temačno in hladno nočno moro civilizacije in planeta – ne le državice Slovenije. Pri tem ne gre samo za ne-obstoj kakovostnih programov za preventivo in pomoč ljudem z duševnimi motnjami. Gre za kronično in sramotno nezavedanje: država mora z zakonodajo in njenim uresničevanjem v družbeni praksi (pravna politika in praksa) omogočiti kakovostno in učinkovito uresničevanje programskih ciljev. Ti pa morajo biti predhodno jasno določeni, strokovni, razumni, prepričljivi, pravno sprejemljivi, deontološko in etično medicinsko zgledni in v absolutni funkciji skrbi za človeka-posameznika kot moralne osebe. S prav takšnim skrbnim in odgovornim, celosrčnim in čuječe človečnim prežemanjem celotne javnosti. Vzpostaviti mora, država (!), kakovosten in učinkovit sistem za zaščito javnega duševnega zdravja. Odgovornost države zato presega zaščito pravic, svoboščin in drugih legitimnih interesov ljudi z duševnimi motnjami, ki se soočijo s prisilnimi ukrepi države, kot je pridržanje v psihiatrični bolnišnici. A zagotavljanje minimalnih standardov pri zaščiti teh pravic nikakor še ne izčrpa pravne odgovornosti države – oblasti. Sodišča bi zato lahko strožje presojala izpolnjevanje (sistemskih) pravnih obveznosti države na tem področju. Drugače: to bi MORALA početi.
A vrnimo se k dnevni politiki.
Ob in o predlogu sprememb zakona
Predlog spremembe zakona o duševnem zdravju določa, da se oblikuje »mreža varovanih oddelkov,« in sicer tako, da bi na 30.000 prebivalcev zagotovili namestitev za najmanj 12 oseb, kar je cca 840 postelj na varovanih oddelkih, to pa močno presega sedanje kapacitete. V predlogu zakona ni nikjer opredeljeno, zaradi česar bi bilo potrebno povečanje števila postelj na varovalnih oddelkih v takšnem obsegu. Edini argument, ki ga predlagatelj navaja je cilj, da se zagotovi namestitev in terapevtska obravnava osebam, katerim sodišče izda odločbo o potrebi po tovrstnem zdravljenju.
Postavlja se vprašanje: na podlagi česa se predvideva, da bo sodišče izdalo toliko več odločb o nujnosti obravnave na varovanih oddelkih? Odgovora na to vprašanje ni.
Iz tako izrazito povečanih kapacitet za tovrstno medicinsko obravnavo (»obvezno zdravljenje«), ki bi naj ga določalo sodišče, izhaja vtis, da odločanje o potrebi po psihiatričnem zdravljenju iz ”rok” strokovnjakov (psihiatrov) v večjem obsegu prehaja v roke sodstva.
Takšna rešitev se ne zdi strokovno primerna. Hkrati pa tudi ni stvarno utemeljena – s prepričljivimi pojasnili razlogov. Dejansko sploh ni pojasnjena in utemeljena.
Vemo, da tudi sodstvo ni imuno na pritiske politike, ki takšno ureditev lahko zlorabi, in sicer za izločitev motečih posameznikov iz družbe, ali za utišanje tistih posameznikov, ki se glasno in javno ne strinjajo z retoriko in zahtevami aktualne dnevne politike in ta svoja stališča jasno in glasno izražajo pred javnostjo.
Glasni rdeči alarm
Prav na tej točki se legitimno pojavi ne samo zadrega ali skrb, pač pa glasni rdeči alarm: ni se mogoče kar tako znebiti vtisa, da se za takšno, vsebinsko skopo in pavšalno, skoraj izvotljeno zakonsko rešitvijo skriva prav takšen dejanski razlog: zelo olajšati postopke za stigmatizacijo, diskriminacijo in končno socialno izolacijo aktivno kritičnih posameznikov, morda celo večjih skupin ljudi. Utemeljenost te skrbi izhaja tudi iz dejstva, da se v nekaterih evropskih državah (ne le izven Evrope) dogaja prav to: pod pretvezo sklicevanj na »norost«, »družbeno nevarnost«, »ogrožanje drugih« in »ogrožanja samega sebe« se kritične in civilno aktivne posameznike v smislu sankcije izloči iz družbe. Lahko smo tudi zelo konkretni: vse več je primerov glasnega govorjenja ali pisanja točno določene vrste ljudi, tudi njihovega neposrednega pozivanja, da se tiste ljudi, ki dvomijo v uradno javno zdravstveno politiko, v človekoljubnost in dobronamernost farmacevtske industrije, pa političnih organizacij, kot so Evropska komisija, DA, WHO ipd., s tem pa v njihove politične, ne strokovne odločitve, izloči iz družbenega življenja – in zapre, z odvzemom osebne svobode. Vse več je tudi primerov, ko zadosten razlog za tako pravno zavržno in nesprejemljivo ravnanje zadošča posameznikovo odklanjanje kovidnih mRNA cepiv. To ni le virtualna skrb, to ni le črnogledo razmišljanje o možni prihodnosti, to dejansko že je družbena realnost, nova, ki se bo brez razlogov za razumni dvom v prihodnje stopnjevala, hitro in silovito. To je treba zaustaviti že v izhodišču, temu je treba glasno reči NE in se zavzemati za to, da v pravnem redu nobena zakonska določba česa takega ne omogoča in dovoljuje ne izrecno in neposredno ne med vrsticami in posredno.
Tovrstne zlorabe psihiatrije so se že obsežno izvajale po nareku politike in jih dobro poznamo iz bližnje ali daljne zgodovine. Celo v zadnjih dveh in pol letih v povezavi z ”Covid krizo” so se pojavljali poskusi in tudi zlorabe v tej smeri. Eden od teh je tudi primer (pred 2-3 meseci), da je Kanadsko združenje zdravnikov priporočilo družinskim zdravnikom, da osebe, ki zavrnejo ”cepljenje” proti covidu, razglasijo za duševno bolne in jih v skladu s tem tudi zdravijo.
In tu mislimo prav na to!
Nevarnost zlorabe psihiatrije je toliko večja, ker ni nikjer jasno opredeljeno, da je zdravljenje v varovanih oddelkih namenjeno zdravljenju le težkih oblik psihiatričnih bolezni, ali akutne ogroženosti (poskus samomora ali fizični napad na drugo osebo), ki bi brez takšnega varstva predstavljale resno grožnjo za posameznikovo lastno ali tuje življenje ali premoženje.
V predlogu sprememb zakona o duševnem zdravju ni jasno napisano, da t.im. neprilagojenost moralnim, socialnim, političnim ali drugim vrednotam družbe sama po sebi ni duševna motnja. Brez te varovalke se bo psihiatrija lahko obsežno zlorabljala za discipliniranje in utišanje ”upornikov” s strani politike in tudi zaradi drugih interesov: globalnih institucionalnih sil, vplivnežev, premožnežev in kapitala na splošno itd.
Odmik od strokovnosti, deontologije in etike
Za znanstveno raziskovanje na osebi, ki je deležna psihiatričnega zdravljenja, bi morala biti privolitev te osebe podpisana v prisotnosti odvetnika oziroma zagovornika tega pacienta, pred tem pa bi oseba – prav tako v prisotnosti zagovornika – morala biti seznanjena z možnimi tveganji in zapleti tovrstnega zdravljenja. Namreč, zlahka se takšen podpis pod pritiskom izsili od osebe, ki je v podrejenem položaju – in tudi, če se s tem ukrepom ne strinja. Zaradi tega je nujna prisotnost odvetnika ali zagovornika (ki ščiti pacientove pravice), da bi se zagotovilo informirano ali »obveščeno soglasje«, brez izvajanja pritiska ali prisile nad posameznikom.
Strokovno problematičnih, pa tudi očitno in izrazito strokovno povsem nesprejemljivih rešitev je v predlogu sprememb zakona veliko in preveč.
Ponovno uvajanje posebnih metod zdravljenja, kot so elektrokonvulzivna terapija ali hormonalna terapija (z inzulinom), ki se že desetletja pri nas ne izvajajo več, ni strokovno upravičeno. Možnost zlorabe teh oblik zdravljenja pa je velika, nemara enormna. Zdravljenje z višjimi odmerki zdravil (nad maksimalno priporočenim) bi smelo biti dovoljeno le izjemoma in to ob pisnem soglasju osebe, ki bi bilo podpisano ob prisotnosti pacientovega odvetnika ali zagovornika po njegovi svobodni izbiri.
Oseba pri 15. letih starosti še ni dovolj osebnostno zrela, da bi bila sposobna presojati in podajati soglasje za uvedbo psihiatričnega zdravljenja in njeno soglasje ne sme biti podlaga za uvedbo takega zdravljenja.
Prisilna hospitalizacija na psihiatričnem oddelku z posebnim nadzorom, ali varovanem oddelku, oziroma omejitev pravic je dopustna le v primeru, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Cilj prisilnega zadržanja je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo oseba zaradi duševne motnje povzroča sebi ali drugim. Vendar se pri nobeni obliki zdravljenja, tudi če ga odobri sodišče, ne sme kršiti pravica osebe do varstva duševne integritete, kot sestavnega dela pravice do zaščite osebnega dostojanstva in varnosti ter varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (34. in 35. člen Ustave RS), seveda tudi pravica do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave), ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja z psihofarmaki (psihiatričnimi zdravili). Vemo namreč, da mnoga zdravila (predvsem antipsihotiki), ki se uporabljajo v psihiatriji, že v običajnih odmerkih lahko povzročijo trajne okvare ter tudi življenjsko ogrožajoče zaplete (npr. Diskinezije, Maligni nevroleptični sindrom….).
Tudi predlagani 28.člen (ki zadeva 80. člen ZDZdr) je treba kritično oceniti:
”Nadzorovana obravnava ne bo le nadaljevanje po zaključenem hospitalnem zdravljenju, ampak bo dostopna kot preventiva osebam s težavami v duševnem zdravju, že pred neprostovoljno hospitalizacijo.”
Glede na to, da nadzorovano obravnavo določa sodišče in je to obvezujoč ukrep je nedopustno, da se ta vsili komurkoli, preden bi prišlo do tako hudega poslabšanja duševnega stanja, da je nujna prisilna hospitalizacija. Naloga države je zagotoviti le ustrezno dostopnost do prostovoljnega zdravljenja vsem osebam v duševni stiski, nedopustno pa jo je komurkoli vsiljevati, ker ta ukrep odpira precejšnje možnosti zlorabe. Uvedba nadzorovane psihiatrične obravnave je dejansko tipični primer kršenje 51. člena Ustave RS (pravica do prostovoljnega zdravljenja), razen v primerih, ko je oseba povzročila hujšo telesno poškodbo drugi osebi, zaradi svoje duševne bolezni, in ji je bilo s strani sodišča določeno obvezno psihiatrično zdravljenje, namesto prestajanja zaporne kazni. V vseh drugih primerih bi bilo nadzorovano psihiatrično zdravljenje hud poseg v duševno in telesno integriteto osebe in njegove temeljne pravice, s tem pa v nasprotju z ustavo, mednarodnim pravom ter medicinsko etiko in deontologijo.
Kritično je treba nasloviti tudi 4. člen predloga sprememb zakona. Mnenja smo, da izvajalci socialno varstvenih storitev z varovanimi oddelki nikakor ne bi smeli biti ”druge pravne in fizične osebe s koncesijo ali z dovoljenjem za delo za opravljanje socialno varstvenih storitev”. Varovani oddelki bi smeli biti organizirani le v okviru javnih socialno varstvenih zavodov. Enako velja za izvajalce nadzorovane obravnave. Edino ustrezno je, da ta ukrep izvajajo ”izvajalci psihiatričnega zdravljenja”, nikakor pa ni dopustno, da to opravljajo ”pravne in fizične osebe s koncesijo za opravljanje zdravstvene dejavnosti”, kot se to predlaga v spremembah zakona o duševnem zdravju.
Zaradi preprečevanja možnosti zlorabe psihiatrije je nedopustno, da katero koli od dveh zgoraj navedenih storitev izvaja kdorkoli brez ustrezne strokovne izobrazbe (specialist psihiater).
Ob tem se bomo izognili ugibanjem, četudi jih je mogoče stvarno utemeljiti kot razumne in legitimne, kako zlahka in hitro bi razlaga in uporaba takšnih, pravno in strokovno nevzdržnih določb zakona, lahko vodila do ustanavljanj ali postavljanj posebnih zbirališč, taborišč ali getov za oblasti moteče posameznike ali skupine ljudi.
Tudi pravica do vpogleda v sodni spis in pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov na sodišču v nobenem primeru ne sme biti omejena, ker se tudi s tem poveča možnost zlorabe. Predlog sprememb zakona pa želi uvesti prav tako rešitev.[2]
O očitno pozabljeni odločbi Ustavnega sodišča RS
Slovenija ima pomemben ustavnosodni precedens s področja duševnega zdravja in pravic bolnikov. V odločbi št. U-I-60/03, ki zadeva prisilno pridržanje bolnikov na zaprtem oddelku psihiatrične klinike, je Ustavno sodišče Republike Slovenije opisalo minimalne pravne standarde, ki jih mora spoštovati zakonodaja s tega področja.
Prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice nedvomno pomeni močan poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine bolnika, zlasti v njegove temeljne ustavne pravice do osebne svobode (19. člena Ustave),[3] do varstva duševne integritete (35. člen Ustave)[4] in do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave).[5]
Sleherna zakonska ureditev, ki ureja ali posredno zadeva duševno zdravje, oziroma podrobneje ureja prisilno pridržanje duševnih bolnikov na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic, mora omogočiti učinkovito uresničitev legitimnega namena, ki upravičuje tovrsten ukrep:
- odvrnitev nevarnosti, ki jo bolnik zaradi duševne bolezni povzroča drugim ali sebi;
- odprava razlogov, ki to nevarnost povzročajo;
- zagotovitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin bolnikov, v skladu z mednarodnimi standardi varstva človekovih pravic in upoštevajoč ustrezne rešitve v primerljivih in sodobnih evropskih zakonodajah.
Po besedah Ustavnega sodišča je prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice ukrep, ki naj bo uporabljen samo v primerih, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven zaprtega oddelka psihiatrične bolnišnice. Če zakon poleg te možnosti sodiščem ne omogoči odreditve nobenih drugih ukrepov je to v nasprotju z 2. členom Ustave, saj gre za protiustaven poseg v osebno svobodo, ki jo zagotavlja prvi odstavek 19. člena Ustave.
Pridržanemu duševnemu bolniku je treba vselej in na primeren način, ki ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju, pojasniti razloge, zaradi katerih je pridržan v psihiatrični bolnišnici. Biti pa mora tudi seznanjen s svojo pravico do pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere.
Ena izmed temeljnih pravic, ki mora biti zagotovljena vsakemu prisilno pridržanemu duševnemu bolniku je tudi pravica do sodnega varstva glede zakonitosti pridržanja. Po oceni Ustavnega sodišča bi moral zakonodajalec za takšen sodni nadzor določiti ustrezno kratke roke, saj je to nujno za zagotovitev učinkovitega varstva pravic bolnika.
Sleherno pridržanje osebe na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice mora temeljiti na obvestilu, to pa mora izpolnjevati naslednje kriterije:
- obsegati mora podatke o pridržani osebi, o njenem zdravstvenem stanju in o tem, kdo jo je pripeljal v zdravstveno organizacijo;
- navedeni morajo biti razlogi, ki opravičujejo izrek ukrepa prisilnega pridržanja;
- ta ukrep je dovoljen samo v primeru, če je nujen (ultima ratio);
- na podlagi utemeljitve razlogov za tak ukrep lahko sodišče ob presoji zakonitosti ukrepa presodi, ali je bilo prisilno pridržanje v posameznem primeru dejansko nujno;
Spoštovanje teh minimalnih standardov je nujno za ustavno sprejemljivost zakonske ureditve z vidika pravice do (učinkovitega) sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.[6] Ob tem pa je treba bolniku, ki sam ni sposoben razumeti in uveljavljati svojih pravic v postopku, zagotoviti ustrezno zastopanje, ki bo omogočalo učinkovito varstvo njegovih pravic in interesov. Takšne minimalne pravne zahteve izhajajo iz 22.[7] in 25. člena Ustave.[8]
Ustavno sodišče je posebej opozorilo na enega izmed bistvenih namenov takšnega ukrepa: odpraviti vzroke, ki so narekovali njegov izrek. Pridržanje bolnika v psihiatrični bolnišnici zato vključuje tudi določene oblike zdravljenja, ki izhajajo iz namena in narave tega ukrepa. To pa ne pomeni, da imajo pristojni organi neomejena pooblastila za izvajanje kakršnihkoli ukrepov zdravljenja ali da bi to potekalo brez ustreznega zunanjega nadzora. Zakon mora zato na eni strani opredeliti, kateri so tisti ukrepi zdravljenja, ki izhajajo že iz samega namena in narave ukrepa prisilnega pridržanja in so z njim logično povezani, na drugi strani pa določiti tiste ukrepe, ki presegajo ta okvir in za katere je potrebna izrecna privolitev bolnika.
Pravna neurejenost položaja in omenjenih pravic bolnikov v času pridržanja v psihiatrični bolnišnici pomeni protiustavno pravno praznino, ki je v nasprotju z načelom pravne varnosti iz 2. člen Ustave. Hkrati pa tretji odstavek 51. člena Ustave zakonodajalcu nalaga dolžnost, da določi primere, v katerih je dopustno prisilno zdravljenje. Jasno morajo biti opredeljeni primeri in pogoji, pod katerimi je dopustno uporabiti ukrepe prisile in omejitev. Zakonsko predvideni in določeni morajo biti tudi nadzorni mehanizmi nad uporabo teh ukrepov.
Del obrazložitve predmetne odločbe Ustavnega sodišča, kjer sodišče pojasni, da so bila določena vprašanja v tistem času zakonsko urejena ustavno sprejemljivo, ponuja oris nekaterih drugih pravnih rešitev, ki so za pravno politiko duševnega zdravja bistvenega pomena. Tako mora zakon določiti pogoje za napotitev in sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve bolnika, ker so ti pogoji namenjeni presoji zdravnika o obstoju duševne bolezni in o stopnji nevarnosti, ki jo bolnik zaradi te bolezni predstavlja drugim ali sebi. Takšno oceno mora zdravnik podati na podlagi objektivnih zdravstvenih standardov oziroma medicinske stroke. Ne gre pa spregledati pomembnega poudarka, da je vprašanje, ali je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se bolniku omeji svoboda gibanja in preprečijo stiki z zunanjim svetom, predmet pravne presoje, ki jo opravi sodišče, ko izvaja sodni nadzor tudi nad omenjeno zdravniško presojo.
Ustavnopravno nadvse pomembna so tudi pojasnila Ustavnega sodišča, ki zadevajo informacijsko svobodo bolnika. Sodišče poudari, da je omejitev pravice do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo izjema, ki se lahko uporabi le v nujnih ali izjemnih primerih. Če takšna izjemnosti ni mogoče prepričljivo utemeljiti je zdravnik dolžan bolniku na njegovo zahtevo vedno in brez pogojevanja omogočiti vpogled v vse njegove medicinske podatke in mu omogočiti tudi prenos vsebine (prepis) teh podatkov. Ob tem lahko v izjemnih primerih zdravnik tudi omeji ali prepreči vpogled v svoje osebne zapiske in ocene v dokumentaciji, če bi njihovo razkritje lahko hudo motilo proces zdravljenja ali razmerje med bolnikom in zdravnikom. Seveda pa lahko bolnik v primeru spora z zdravnikom svojo pravico do vpogleda v medicinsko dokumentacijo uveljavlja tudi sodno v upravnem sporu. Bolnik lahko tudi zahteva, da zdravstveni delavci in njihovi sodelavci brez njegove izrecne privolitve nikomur ne posredujejo podatkov o njegovem zdravstvenem stanju. To velja tudi za bolnikove najbližje sorodnike.
Tudi v primeru duševnih bolnikov se utegne zgoditi, da bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more oblikovati pravno relevantne izjave volje. Če je medicinski poseg nujen je zdravnik dolžan ravnati tako, da bolniku reši življenje.
Sklep
- Predlagane spremembe Zakona o duševnem zdravju so v očitnem in diametralnem nasprotju z ustavnosodno odločbo št. U-I-60/03.
- To zakonopisno početje je prozorno, tak pa je tudi njegov končni namen ali cilj.
- Navedenim predlaganim spremembam Zakona o duševnem zdravju je treba odločno nasprotovati in storiti vse potrebno za preprečitev njihove uzakonitve.
[1] Andrej Marušič, One Health Only, REVUS – revija za ustavno teorijo in filozofijo prava, Človekovo dostojanstvo in duševno zdravje – tematska številka 10 (Ur. A. Teršek), Ljubljana 2009.
[2] Ta del – točka/poglavje – je narejen iz osnutka/zapiska avtorice Biserke Ilin,
dr. med., spec. psihiatrinja, pedopsihiatrinja, psihoterapevtka.
[3] “Vsakdo ima pravico do osebne svobode. / Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. / Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.”
[4] “Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.”
[5] “Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev./ Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.”
[6] “Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče./ Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.”
[7] “Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.”
[8] “Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.”