Na temelju osnutka Nove Ustave RS, ki sem ga izdelal leta 2021 in ga postopoma dopolnjujem. Četudi to nikogar niti malo ne zanima.
Člen 3.a v URS je EDINA varovalka pred grozoto, ki prihaja od WHO, prav posebej od WHO, ne pa samo od WHO.
Ta člen razumem skoraj tako, kot sem zapisal novega. Vseeno pa v sedanjem 3.a členu še marsikaj manjka – močne in jasne varovalke, predvsem za toliko tistih, ki v njem ne vidijo takih varovalk, ker prav vse niso prav tako in izrecno zapisane. Četudi jih člen, v povezavi s celotno ustavo, za moj ustavnopravni okus in um že vsebuje. Do njih se pride z “razlago.” A take razlage drugje in pri drugih ni in je ne bo. Zato sem spisal novega.
Tisti, ki se dolgo in vehementno zavzemajo za ČRTANJE 3.a člena iz URS žal ne razumejo – skoraj ničesar, v tem oziru. Predvsem pa si ne dovolijo popeljati jih k razumevanju. Ti njim pojasnila in znanje, oni tebi primitivizem in žaljenje. Beton. Takle mamo.
WHO (slo. SZO):
zakaj to, poleg politike in medijev, tudi strokovne javnosti ne zanima??
Dr. Andraž Teršek
Inštitut Ustavnik
»SZO je neposredna grožnja svetovnega imperializma. Človek bo postal le še biomasa kapitala« (Dr. Biserka Ilin). »Vse težje bo. To, kar se dogaja, se je pripravljalo desetletja« (Krešimir Mišak).
O neznosnosti dogajanja v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), glede te organizacije in v odnosu držav s to organizacijo sem že pisal. Pa o tistem, kar se pospešeno pripravlja in kar sledi (https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/novica/17/296107). A močno se zdi, da to nikogar zares ne zanima, da je glede tega naše okolje v novi in dodatni, stopnjevani hibernaciji, zaledenelem spanju.
Povzel bom prvi esej. Najprej je bil za generalnega sekretarja WHO ponovno izvoljen več kot le kontroverzni in genocida legitimno osumljeni dr. Tedros. Bil je – edini kandidat. V izvršnem svetu WHO je ponovno pristala tudi ga. Vesna Kerstin Petrič, ki bo zdaj na MZ vodila posebno delovno skupino za odnose z WHO. O avtomatiziranem in po tekočem traku nadaljevanem procesu uvrščanja določenih bolezni v prvo kategorijo »smrtno enormno in najnevarnejših bolezni«, brez znanstvene utemeljenosti, tako kot kovid, še naprej noče slišati nihče: od politikov, medijev, varuhov pravic, drugih javnih funkcionarjev, zdravnikov – pri slednjih je manjšina istih oseb še vedno le uporniška, preganjana in šikanirana manjšina. Ustavnega sodišča to ne zanima – niti za ceno enega odstavka, sploh pa ne zaradi legitimnega in celovitega dokaznega postopka. Na sodiščih so obravnavane zadeve predmet dokazovanja, ali ni tako?! Spet bi lahko za debelino več zajetnih knjig navajal kategorična dejstva, neizpodbitne materialne dokaze, preverjena znanstvena dognanja in legitimna neposredna vprašanja, ki niso dobila ne dokazov o nasprotnem ne odgovora – in ga ne bodo dobila. Ker uradno informacij ni. Četudi so. Vse informacije o vsem. Javno in prosto dostopne. V tem je še naprej poanta. Psihološka poanta. Včeraj je visoki predstavnik WHO ne-presenetil svet s stavkom, obtožbo, ki je neposredna grožnja: dvomljivce in kovidno necepljene ljudi je treba označiti za morilce, pravi.
- https://newspunch.com/world-health-organization-declares-that-unvaccinated-citizens-are-murderers/?fbclid=IwAR3KYMlsBiKcAdolRn0s56YbEp8_t7r5HnNmgYeakq3xRG53zUKLeArM8_g
- https://twitter.com/WHO/status/1602991915808456705?t=QAkDleu_bhtQ8auSDMng4A&s=19&fbclid=IwAR3JS18FmvcPlrwkWZLcrt0CjcQLMc9m-wUqPUa7jKUucBQNGSl0eUhP5qA
Kratek komentar: če bi bilo storjeno v Sloveniji, bi vložil kazensko ovadbo za učbeniški primer kaznivega dejanja po 158., 160., 162. in 297. členu KZ-1-NPB4. Učbeniški primer “sovražnega govora.” Za začetek. Na poti v Konec. A onkraj pravne formalnosti seveda seže morala, temelj prava. Zgornje početje, ki ga WHO vsiljuje kot globalno in množično, je srh vzbujajoča sprevržnost. A je šele začetek – tega istega. Po drugi strani pa gre sklepati, da se tudi v takem primeru ne bi nič zgodilo, kot se ni nič zgodilo v podobnem slovenskem primeru, kjer se je zgodilo le to, da je tožilstvo zavrglo predlog za uvedbo kazenskega postopka zoper avtorja izjave, namenjene istim ljudem kot v primeru WHO: »Ta fronta mora prevzeti odgovornost za vse te mrtve, ki so se zgodili. To je njihova velika odgovornost.«
Pojasnjeval sem, ponovno, ustavnopravni in politični pomen »suverenosti.« Pa »avtonomije« in »oblasti ljudstva«. Tudi modela slovenske ustavne demokracije in funkcije suverenosti. Ob tem poudaril: »Tisto, kar ostane od suverenosti, pa je prav suverena pravica države, naroda in ljudstva, da ohranja neposredni stik in nadzor nad svojo suverenostjo in nad odločitvami, s katerimi se del izvrševanja suverenosti prenese na nekoga drugega, ki ni matična država in se s tem polje avtonomije oži.« K temu dodam: odpoved suverenosti, s tem pa politični samobitnosti, eksistenci, pa mora biti zadeva nepojmljivosti in absolutne nesprejemljivosti! Brani se jo na vse načine in z vsemi sredstvi.
In še: »Suverenost kot politični, pravni in (tudi) moralni koncept terja očitno in prepričljivo vez s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami ter s človečnostjo, kot smotrom in ciljem suverenosti. Njim gre pripisati suverenost – kot politično in moralno kakovost. To jasno izhaja iz preambule k slovenski ustavi, iz besedila ustave, iz odločitev ustavnega sodišča in iz ustavnopravne doktrine (Komentar Ustave Republike Slovenije).«
Globalni sporazum z WHO – ustavnopravno
Globalni sporazum, po katerem bo (ne gre več za »bi«, še najmanj za tradicionalno upognjeno državo) WHO v ‘določenih’, a ne natančno določenih in zato tudi ne dovolj jasnih okoliščinah, prevzela izključne, zatorej »suverene« oblastne pristojnosti…, seveda pomeni odpoved državni, zatorej tudi narodni suverenost, ljudski oblasti, ustavni demokraciji, vladavina prava in »last but not least« – temeljnim človekovim in ustavnim pravicam in svoboščinam. Take »okoliščine« bodo seveda trajno ponavljajoče se in umetno, politično in zasebno velekapitalistično ustvarjane, ponavljane in nadgrajevane epidemije in pandemije … (Ne bom naslovil njihovega izvora, smotra in cilja, četudi je vse to že lep čas zelo očitno, neovrgljivo.)
Zadnji predlog sporazuma ali pogodbe, ki smo ga brali pred dnevi, celo izpušča vse določbe o »zavezanosti k spoštovanju človekovega dostojanstva, njegovih temeljnih človekovih pravic in svoboščin.«
Poleg vsega drugega bo to izrazito neustavno. Že na prvi osredotočeni pogled v nasprotju s 1., 2., 3.a (zlasti!!), 15. in 51. členom URS. Pa s 34., 35., 36., 37., 38. členom …, pa z 41. členom…, pa z 51. členom …
Če se bo Republika Slovenija zgolj s podpisom nekega ministra ali drugega javnega funkcionarja izvršilne oblasti odpovedala prav tistemu, zaradi česar je kot država nastala in kar je njena funkcija in državotvorna identiteta, bo to očitno in kategorično neustavno. Pravno se na ta način ne more in ne sme prenesti katerega koli dela lastne suverenosti na katero koli pravno entiteto oziroma se ji odpovedati.Pa naj gre za prenos na državo, skupino držav ali organizacijo. Predvsem pa ne, ko tak prenos ni (in ni, kategorično!!!) v funkciji varovanja in razvoja temeljnih ustavnih načel o demokratičnosti, vladavini prava in varovanju človekovih pravic in svoboščin. In ni! In ne bo!
Tako ravnanje bo celo pomenilo izpolnitev razlogov za legitimen, zelo utemeljen očitek o storitvi kaznivih dejanj napada na neodvisnost države (350. člen KZ-1) in sabotaže (357. člen KZ-1). Temu se nemara lahko reče tudi »veleizdaja.«
Nihče ni, ne sme biti in ne bi nikoli smel biti nad Ustavo Republike Slovenije. Izvršilna oblast ali njen del, glede na ustavno državno ureditev, nima nikakršnih pristojnosti, pooblastil, oziroma mandata ljudstva za predajo suverenosti Republike Slovenije, suverenosti naroda, izvorne legitimizirajoče politične suverenosti ljudstva in funkcionalne oblasti ljudstva. Za svetovno gospodarni dobropis katerekoli mednarodne organizacije, kaj šele organizacije, ki je z vidika financiranja in v tem smislu ‘lastništva’, zatorej tudi partikularnih in kratkoročnih interesov, pa z vidika politike delovanja in vpetih interesov ter ciljev, pa glede na svojo pravno ureditev in politično funkcijo, pa glede na svojo globalistično in imperialistično funkcijo, vse prej in vse bolj zgolj globalni, poslovno-politični konglomerat, kot karkoli drugega, zlasti pa nekaj povsem drugega kot nadnacionalna entiteta, ki bi delovala v funkciji varovanja, spoštovanja, uresničevanja in univerzalizacije temeljnih človekovih pravic in svoboščin, demokracije in vladavine prava (v smislu 3.a člena URS). WHO se namreč – in med drugim – v pretežnem deležu financira iz donacij zasebnih farmacevtskih družb, nekaterih “nevladnih organizacij” in premožnih posameznikov. Kot da so se odločili igrati Boga, ne le Svetovnega Gospodarja. Zveneča imena ob tem še naprej bijejo v oči.
Za storiti kaj takšnega, kot je predaja suverenosti, bi bilo namesto potrjevanja teze o veleizdaji potrebno predhodno doseči najmanj dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, ljudstvo pa bi v tem primeru, kot nosilec pravice do referendumskega, ali v tem oziru plebiscitarnega, zato suverenovega neposrednega odločanja, moralo odločitev potrditi na plebiscitu. Poudarjam: »moralo«, ne le »smelo.«
Odvija se povsem nov ustroj ne le delovanja te organizacije, pač pa tudi za uzurpacija nacionalne suverenosti. To, kar se pripravlja z Globalnim sporazumom WHO je tako daleč od mednarodne organizacije za učinkovito in koordinirano varovanje življenja in zdravja ljudi, ki in kot je bila sprva zamišljena in predstavljena, da tega ni mogoče zanikati niti z glavo globoko v pesku. Njena funkcija je bila nekoč v obveščanju in svetovanju državam članicam v zadevah s področja javnega zdravja. Le v takšni organizaciji je članstvo Republike Slovenije potrebno in zaželeno. Nikakor pa ne v organizaciji, podrejeni in odvisni od farmacevtskih lobijev ter zasebnih organizacij in premožnih posameznikov, malignih patoloških narcisov in norcev, ki želijo igrati Boga in Gospodarja, tudi političnih in politično-ekonomskih elit, ki imajo v njej praktično status države in imajo name v celoti prevzeti oblast na planetu, na račun suverenih držav. To početje je v funkciji vse kaj drugega, kot pa varovanja življenja in zdravja ljudi.
Tu je vse pojasnjeno:
The Proposed Amendments to The International Health Regulations
These proposed amendments to the International Health Regulations (IHR) seek to remove respect for your dignity, human rights and fundamental freedoms. NOW is the time to take action to stop this.
V tem oziru je tudi število podpisov pod peticijo na temo WHO preskopo.
- https://www.peticija.online/zelopomembno_-_javni_poziv_glede_sklenitve_globalnega_sporazuma_z_who?fbclid=IwAR0kuK2yC19migNH0KWJ3TNH6qnEyjIiWlbFZyANP33LhzjEBvLLXcgyXZA
- https://www.change.org/p/javni-poziv-dr%C5%BEavljanov-glede-sklenitve-globalnega-sporazuma-s-svetovno-zdravstveno-organi?fbclid=IwAR0k8ClSu3Z6QAMYYkgGORxmreda9vHo6JQpj923-INYkN1DyXZNuDfbQmI
Dnevna politika o tem in ob tem – o dogajanju v WHO in v njenem odnosu do WHO – molči. Odgovorov na vprašanja ni, če kateri pride je zelo skop. Mainstream mediji o tem molčijo. Vsi tisti, ki ne bi smeli molčati, o tem molčijo, ali pa tega ne opazijo. Absolutno kvalificirana večina. A ker o tem pred javnostjo molči (tako rekoč skriva) tudi dnevna politika, mainstream mediji pa jo pri tem neovirano podpirajo, se ljudstvu kršita tako ustavna pravica do obveščenosti (39. člen) kot tudi pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev – če ima ljudstvo pravico do soodločanja, ima tudi pravico (če uporabim Habermasov izraz) do razpravnega sodelovanja brez odločanja. To je del jedra razpravne ustavne in deliberativne demokracije. To je nujni predpogoj legitimnosti.
Pojavljajo se pozivi k vložitvi predloga (kajti ljudstvo nima neposrednega stika z možnostjo spremembe ustave, o tem ne more vložiti zahteve, le predlog – kar sem mi že več kot dve desetletji zdi ustavno neustrezno) za spremembo 3.a člena ustave. A prav ta člen ustave je osrednja ustavna varovalka pred odpovedjo suverenosti in pred včlanjevanjem v mednarodne organizacije, katerih delovanje očitno NE temelji na varovanju in utrjevanje načel demokratičnosti, vladavine prava in človekovega dostojanstva ter drugih temeljnih človekovih in ustavnih pravic in svoboščin. Potrebna sta samo odgovorno, misleče in pravilno razumevanje in razlaga besedila ustave.
Predstavniki dnevne politike, znatnega dela javnosti, zdravstva in medicine, tisti z največ medijske prepoznavnosti, s tem pa z največ političnega in družbenega vpliva, nekateri očitno obremenjeni s patološkim, nemara tudi malignim narcisizmom, kot pristni demagogi in populisti s figami v žepih naslavljajo na javnost stavke o tem, da gre za ZAUPANJE in da je treba ZAUPATI in VERJETI. V družbenem življenju, pri politiki, seveda tudi pri zdravstveni politiki in praksi, pri medicini (tako kot pri policiji, vojski, medijih, kinematografiji, farmaciji, sodnem odločanju, poučevanju, pravnem pisanju in na splošno pri vseh javnih početjih človeka, organov in institucij) ne gre za zaupanje in vero, za verjetje. Nikoli. Tudi ne sme iti. Gre in mora iti za ODGOVORNOST in za NADZOR. Za prevpraševanje in raziskovalno ali preiskovalno preverjanje, izražanje, dvoma, kritike in terjanje jasnih in dokazano utemeljenih odgovorov na legitimna in nujna vprašanja – posameznikov, skupin in javnosti. Saj tudi pri našem javnem delu ne sme iti za golo zaupanje ali golo vero. Iti mora in gre za DOKAZOVANJE, razpravno utemeljevanje in prepričevanje, za prepričevanje z dokazovanjem. S stvarno utemeljenim in prepričljivim dokazovanjem. Z odgovornostjo in pod nadzorom.
Zato tudi zdravstvo in politika ne smeta biti zadeva zaupanja in vere, verjetja. Biti mora zadeva strokovne in znanstvene prepričljivosti, gotovosti, s kritiko in nadzorom, s transparentnostjo, s prevzemanjem odgovornosti. Tega od leta 2020 ni.
Seveda smemo zaupati v znanost. Ne smemo pa golo zaupati v zlorabo znanosti ali zlorabo golega sklicevanja na znanost. Ne smemo golo zaupati neprepričljivim in dvomljivim statistikam. Ne smemo golo zaupati poklicni javni prepoznavnosti posameznikov. Ne smemo golo zaupati političnim ukrepom, stališčem in načrtom, ki očitno niso v funkciji tistega, kar bi moralo biti njihova funkcija in ki črpajo trditev o verodostojnosti in dobrovernosti iz političnih in kapitalskih interesov, ne iz človekoljubnih in humanitarnih. Ne smemo zaupati političnim odgovorom na znanstvena vprašanja, predvsem pa ne političnim odločitvam, ki niso odraz zaupanja v znanost v službi človeka in njegove splošne ter obče dobrobiti. Ne smemo zaupati molku, ampak prepričljivim dokazano utemeljenim odgovorom.
Prisila ni znanost. Cenzura ni znanost. Potvorjena statistika ni znanost. Manipulacija z rezultati študij in raziskav ni znanost. Abotne kvazi znanstvene študije, ki s prozornim zavajanjem uresničujejo cilje naročnika, niso znanost (na primer tista, da ljudje umrli po cepljenju za kovid zaradi prestrašenosti, v katero so jih pahnili do kovidnih cepiv in kovidnega režima kritični ljudje). Ustvarjanje in poglabljanje strahu med ljudmi ni znanost. Sodno odločanje na pamet, z golim sklicevanjem na politične ukrepe in z uporabo golih mnenj o tem, kaj naj bi bilo »res« in »prav«, brez upoštevanja znanstvenih dognanj, dostopnih in obstoječih informacij ter celo v nasprotju s procesnim in materialnim pravom, niso znanost. Osebne promocije in poklicna javna zvezdništva ljudi v belih haljah niso znanost. Sovražni govor ni znanost. Grobo kršenje človekovih pravic ni znanost. Pred javnostjo skrito politično delovanje na mednarodni ravni ni znanost. Bruseljski funkcionarji niso znanost. Prepoved dokazano učinkovitih zdravil, zgodnjega zdravljenja in zdravljenja ni znanost. Ignoriranje drugih strok, ved in znanosti, z izjemo medicine in naravoslovja, ni enotna znanost. Odpoved človekoljubnosti, srčnosti in humanizmu v okviru medicine ni znanost v službi človeka.
Dokumenti, politični in pravni. Kronologija. Notranji ustroj. Finančni mehanizem. Knjige. Članki. Druge razprave na temo. Splet. Vse je tudi glede WHO na dlani. Nadnacionalna organizacija WHO niti približno in kategorično absolutno ni več ista organizacija, kot je bila v preteklosti. To ni več zdravstvena organizacija, ampak politična organizacija. Opredeljuje jo privatni kapital premožnih ljudi. To je neizpodbitno, dokazano, v ničemer zanikano. In kot se je povsem izvotlil njen prvotni namen, tako se drastično spreminja tudi njena pravna oblika in pravna podlaga za njeno delovanje. Tik pred ustvarjeno in razglašeno epidemijo in pandemijo kovid-19 se je ta pravna podlaga spremenila tako, da si je WHO vzel pooblastilo odločati o razglasitvah epidemij in pandemij brez medicinske in znanstvene stvarne podlage, mimo dejstev in okoliščin glede določene bolezni, v nasprotju z deontologijo in etiko, z dotedanjimi in razumnimi pravili…, ampak POLITIČNO in FINANČNO. Če je pred tem veljalo, po pravilih te organizacije, da sme razglasiti tako stanje samo v primeru res najnevarnejših, hudo smrtnih bolezni, z enormno stopnjo (odstotkom) smrtnosti, so se ta pravila samovoljno in arbitrarno prvič spremenila tik pred razglasom epidemije, potem pa še po začetku ustvarjene epidemije. Spremenila so se tako drastično, da sedaj lahko WHO kadarkoli razglasi epidemijo ali pandemijo česarkoli, neodvisno od medicinskih dejstev in znanosti. Pa četudi samo za sezonski prehlad.
Samo človek, ki ne želi videti in slišati, ne spregleda, kaj se dogaja od leta 2019 in ZAKAJ se to dogaja.
Odprto pismo na to temo:
Kdor nima volje, da bi se o tem podučil, lahko vsaj pogleda in posluša jasno pojasnilo dr. Biserke Ilin:
Grožnja svetovnega imperializma in SZO: Človek kot biomasa kapitala:
Ali pa jasno pojasnilo z drugega javnega dogodka:
Tu že lep čas, ne le od leta 2020, ne gre več za nikakršno varovanje zdravja, niti življenj ljudi, niti za medicino v službi človeka in občega dobra, niti za znanost v službi človeka in občega dobra. Zadeva je kategorično jasna, ves čas dokazovana in neizpodbitno dokazana. Po zaslugi preiskovalcev, raziskovalcev, znanstvenikov in zdravnikov po vsem svetu, civilnih družbenih aktivistov, »javnih psov čuvajev«, nobelovih nagrajencev, žvižgačev itd.
S pospeškom družba in svet v tem oziru drvita v Pekel.
Ali to res ni oziroma niso (kot zatrjuje Ustavno sodišče RS) »pravno pomembna vprašanja«?
Svetovne zdravstvene organizacije očitno ni več mogoče zadržati v njenih pobalinskih prizadevanjih, da bi z novim svetovnim sporazumom, ki je že sedaj, tak kot je, katastrofa in nevzdržen, nevzdržen v vseh pogledih, tudi z ustavnopravnega vidika, ne le spodkopala, temveč tudi odpravila ali celo izničila suverenost nacionalnih držav članic, kar je v vsakem pogledu nevzdržno. Pozivi k izstopu države iz WHO (SZO) so upravičeni. Pozivi k zavrnitvi podpisa in ratifikacije nove pogodbe SZO, ki je v zaključni fazi priprave in sprejemanja, pa so nujni. Podobno velja za napovedane in verjetne spremembe IHR – Mednarodnega zdravstvenega pravilnika, ki lahko služijo tudi kot “obvod”, da se na ta način kot pravno zavezujoče določijo iste ali enake zamisli, ki naj bi bile ali so že zapisane v nastajajočem globalnem sporazumu z WHO. In to je katastrofa. Vendar še vedno ni prepričljivega odgovora na osrednje vprašanje, kako zapustiti WHO. In drugič: tudi če predpostavimo, da je takšen izstop teoretično mogoč, kako izstopiti iz WHO in ostati članica EU? Zagrizeni in goreči aktivisti vse to pozabljajo, čeprav jih na to nenehno opozarjamo.
Za novi (moj predlog) 3. člen URS:
Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi, zato suvereni pravici slovenskega naroda do samoodločbe.
V Sloveniji kot naciji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Načine izvrševanja neposredne demokracije podrobneje določa zakonodaja, ki pa stopnje demokratičnosti političnega procesa in možnosti sodelovanja ljudstva pri upravljanju javnih zadev ne sme ožiti, tudi ne zoževati ali odpravljati že pridobljenih pravic ljudstva v tem oziru ali nižati že vzpostavljenih standardov demokratičnosti in demokratične legitimnosti.
Slovenija lahko z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo in le, če dokazano in prepričljivo temeljijo na učinkovitem in kakovostnem spoštovanju svobode, dostojanstva človeka kot osebe, temeljnih človekovih pravic in svoboščin, demokracije in načel pravne države kot vladavine prava.
Država lahko vstopi v obrambno zvezo z državami, ki temeljijo na spoštovanju teh vrednot in ohranja svoje članstvo v njih le dokler prepričljivo temeljijo na spoštovanju vrednost iz prejšnjega odstavka.
Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega odstavka lahko Državni zbor Republike Slovenije razpiše posvetovalni referendum (v tem primeru plebiscit). Mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj petdeset tisoč volivcev in volivk. Postopek za zbiranje podpisov mora biti dvakrat daljši od postopka za zbiranje podpisov podpore za običajna reerendumska glasovanja. Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži več kot polovica volilnih upravičencev. Veljavne so glasovnice, na katerih volivke in volivci obkrožijo eno od treh možnosti in iz glasovnice jasno izhaja volja volivca ali volivke: za, proti, neopredeljen. Državni zbor je vezan na izid referenduma.
Kadar se z mednarodno pogodbo prenese vsaj del suverenosti v izvrševanje na mednarodne organizacije, se sme razpisati plebiscitarni referendum o zakonu o ratifikaciji mednarodne pogodbe ali sporazuma, če tako na predlog vsaj 30 poslank in poslancev odloči državni zbor, ki odloča z večino glasov navzočih poslancev, ali če to zahteva vsaj petdeset tisoč volivk in volivcev. Plebiscitarna odločitev, za katero je glasovala večina volivk in volivcev, pod pogojem vsaj polovične glasovalne udeležbe vseh volilnih upravičencev in upravičenk, je pravno zavezujoča in ima status ustavne norme. Če je bil referendum izveden o zakonu o ratifikaciji take mednarodne pogodbe naknadno referenduma o istem vprašanju ni dopustno razpisati v časovnem roku petih let od dneva izvedbe glasovanja.
Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij, a ne v nasprotju s to ustavo. Ustavno sodišče je pristojno tako za presojo ustavnosti mednarodne pogodbe ali sporazuma kot tudi za presojo skladnosti pravne ureditve, ki jo pogodba ali sporazum uvaja, s slovenskim ustavnim redom in njegovimi temeljnimi vrednotami in načeli.
V postopkih sprejemanja pravnih aktov in odločitev v mednarodnih organizacijah, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, vlada sproti obvešča Državni zbor Republike Slovenije o predlogih takih aktov in odločitev ter o svoji dejavnosti. Vlada je o tem dolžna tudi sproti in objektivno obveščati javnost. Državni zbor lahko o tem sprejema stališča in če je stališče podprto z glasovi najmanj polovice poslank in poslancev mora vlada stališča upoštevati pri svojem delovanju. Razmerja med državnim zborom in vlado iz tega odstavka podrobneje ureja zakon, ki se sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslank in poslancev. Do sprejema takega zakona se te določbe ustave uporabljajo neposredno.
Če koga zanima konceptualno ogrodje, naj preštudira tole:
- https://journals.openedition.org/revus/447
- https://www.echrcaselaw.com/en/constitutional-democracy/a-critique-of-wrong-constitutional-teaching-regarding-the-concept-of-sovereignty-of-the-people-and-the-prevailing-model-of-constitutional-democracies-in-europe/
Za postavitev zapisanega v kontekst WHO pa tole:
- https://www.slovenskizdravniki.si/who-slo-szo-zakaj-to-poleg-politike-in-medijev-tudi-strokovne-javnosti-ne-zanima/
- https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/296107
- https://andraz-tersek.si/javni-poziv-drzavljanov-glede-sklenitve-globalnega-sporazuma-s-svetovno-zdravstveno-organi/