- Ustava. 23. člen: (pravica do sodnega varstva)
„Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.”
2. Na splošno o aksiomu
Naj dobroverno začnem s strnjenim pravoslovnim podukom: za sodniško delo ni pomembnejšega načela od nepristranskosti. Sojenje v kateremkoli pravnem sporu je že po teoriji in v samem izhodišču lahko pošteno samo pod pogojem, da je sodni postopek od prvega do zadnjega dejanja pod nadzorom sodnice, sodnika ali sodnega senata, ki s svojimi ravnanji ne daje nikakršnih razumnih ali stvarno utemeljenih razlogov za dvom v nepristranskost sodnice ali sodišča. Nikakršnih razlogov na strani sodnice ali sodišča ne sme biti za to, da bi razumen človek lahko kakorkoli podvomil v nepristranskost oseb, ki sodijo. In ne samo, da ne sme biti nikakršnih razlogov za dvom razumnega človeka kot stranke v postopku, ali bo sodišče svoje delo dejansko, resnično opravilo nepristransko. Sodnice, sodniki in sodišča tudi ne smejo početi ali storiti ničesar takšnega, kar bi škodovalo že samemu videzu, da so ali da bi lahko bili pri sojenju pristranski. Pravno teoretična pravno filozofska, moralna, etična in ustavna zahteva, da sodnice in sodišča morajo biti nepristranski pri sojenju, se ne začne s skrbno oceno, ali je katerakoli sodnica/katerikoli sodnik dejansko in resnično odločal/a nepristransko, ampak že s skrbno oceno, ali osebe, ki so prevzele sodniško funkcijo, med sojenjem, pred sojenjem, po sojenju, na sodišču in izven sodišča storijo ali počnejo nekaj, kar povzroča videz, kot da niso ali ne morejo biti nepristranski pri sojenju; v konkretnem primeru ali na splošno, v kateremkoli primeru, ko sodijo.
Postavljam tezo, da obstaja problem s pristranskostjo slovenskih sodišč. Otipljiv in dokazljiv problem. Največji problem so pristranska sojenja kazenskih sodišč. Tokrat se posvečam problemu pristranskega sojenja na delovnih in socialnih sodiščih. A pred pojasnilom, kako nekatere sodnice (zato sodnice, ker sodnikov tam nisem srečal) teh sodišč ne bi smele ravnati in odločati, želim izraziti podporo tistim sodnicam, ki kot sodnice ravnajo tako, kot je prav in kot morajo, da ohranjajo videz nepristrankosti in da ne ponujajo razlogov za dvom v svojo dejansko pristrankost. Kot strokovni opazovalec sodnega dogajanja sem se udeležil več glavnih obravnav na ljubljanskem delovnem in socialnem sodišču. S sodnico sem se tudi pogovarjal o pravnih vprašanj, ki so zadevala konkretne sodne postopke in o splošnih pravnih vprašanjih, pomembnih tudi za delovne in socialne spore. Nič pri osebni drži, pri sodniškem razmišljanju, pri drugih ravnanjih, v načinu vodenja sodnih postopkov in pri sodniških odločitvah tedaj pri meni ni skvarilo videza o sodniški nepristrankosti, niti vzbudilo kakršnegakoli dvoma v dejansko nepristranskost sodnišča. Hkrati pa sem analitično prečesal, nekajkrat tudi v sodelovanju s katerim od pravniških kolegov, že marsikatero sodno odločitev v delovnih ali socialnih sporih, kjer ni bilo zaznati nikakršnega razloga za dvom v nepristrankost sodnic ali senatov.
Zdi se mi prav javno opaziti vzorno sodniško držo in dobro delo sodišč. Javno opozoriti na nesprejemljivo sodniško držo ali pravno nevzdržne sodniške odločitve pa se mi zdi nujno.
3. Nekaj primerovne konkretizacije
Nedavno sem bil od stranke v sodnem postopku, s statusom delavca, zaprošen za pisni ustavnopravni odgovor na pravno vprašanje glede »izločitve sodnice«. Prebral sem sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Su 15/2016, ki ga je podpisala predsednica sodišča B. K. D., z njim pa je bila delavčeva zahteva po izločitvi sodnice zaradi pristranskosti zavrnjena. Iz obrazložitve sklepa sem spoznal, da je bila izločitev sodnice zahtevana zato, ker je sodnica (glede na sklep dokazano in priznano) na nekem seminarju izjavila, da »se njej kot sodnici zdijo delodajalci šibke stranke, predvsem glede na veljavne predpise v Sloveniji.«
Takšna izjava sodnice je povsem dovolj za stvarno utemeljen očitek o njeni pristranskosti. In to ne le v konkretnem sodnem postopku, ampak na splošno pri odločanju v sodnih postopkih te vrste. To velja še toliko bolj, če je mogoče iz njenih preteklih odločitev skleniti, da se je sodnica pravno neprepričljivo in očitno odločala v prid delodajalcem. Predvsem pa je takšna izjava dovolj za vzpostavitev videza pristranskosti. In ta videz je zadostni razlog za izločitev sodnice.
Predsednici višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je zavrnila zahtevo delavca za izločitev prve sodnice, se je zdelo odločilno, ali je sodnica opredelila delodajalce le kot »šibke« stranke v delovnopravnih in socialnih sporih, ali tudi kot »šibkejše« stranke. Delavec se je upravičeno spraševal, v čem naj bi bila med obema besednima alternativama pravno bistvena razlika? Če namreč v sodnem postopku nastopata dve stranki, delodajalec in delavec, potem je lahko šibka stranka samo ena stranka, ne pa obe stranki. Samo ena stranka je lahko šibka v primerjavi z drugo stranko. Torej je šibkejša. Igra besed v tem kontekstu ni pravno odločilna.
Ravnanje sodnice, ki po sklepu predsednice višjega sodišča ni bila izločena, glede na pravno zahtevo po nepristranskosti sodišča, ni primerno. Njene izločitve iz vseh postopkov odločanja v delovnih in socialnih sporih, ne le iz konkretnega sodnega postopka, ni mogoče že vnaprej in brez pronicljive pravniške analize odmisliti kot primerni nadzorni ukrep. Nadzorno poigranje z besedama »šibka« in »šibkejša« pomeni le površinsko in sila poenostavljeno, zato pa le navidezno skrbno presojo predsednice višjega sodišča o tem, kaj mora storiti, da bo zagotovila nepristranskost sodišča, vključno z videzom nepristranskosti.
Razumel sem, da naj bi sodnica takšno izjavo podala na nekem strokovnem seminarju, ki se ga je udeležila prav kot sodnica, menda na povabilo organizatorja, to pa naj bi bila določena skupina, ki deluje v imenu ali v interesu delodajalcev. Če se je sodnica res udeležila takšnega seminarja z namenom, da bi delodajalce nekako posvarila oziroma podučila o tem, kako doseči želeni rezultat sodnega postopka je njeno ravnanje glede na pravno zahtevo o nepristranskosti sodišča nesprejemljivo. Če je za to morebiti prejela še plačilo, tedaj ali kadarkoli, pa gre za izrazito obsojanja vredno sodniško ravnanje.
V sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice je tudi pisalo, da po mnenju predsednice višjega delovnega in socialnega sodišča zaradi izjave ali mnenja, smiselno tudi zaradi strokovnega stališča, ni mogoče zahtevati izločitve kateregakoli sodnika. Takšno sodniško stališče je ustavnopravno in pravno teoretično napačno. Velja nasprotno; tudi zaradi katerekoli sporne izjave ali mnenja, podanih pred postopkom, med postopkom, po njem ali kadarkoli, se sme in se mora zahtevati izločitev sodnice. Če izjava ali mnenje omogoča vzpostaviti stvarno utemeljen dvom že samo v videz nepristranskosti katerekoli sodnice, to pa zaradi možne stvarne povezave takšne izjave ali mnenja s sodniškim delom, konkretnim sodnim postopkom ali določeno vrsto sodnih sporov, se lahko zahteva in se mora zahtevati izločitev takšne sodnice.
Gre za temeljno pravno teoretično in ustavno pravno vprašanje minimalnih standardov sodniške nepristranskosti. Gre za minimalni standard poštenega sodnega postopka in za aksiom dolžnega sodniškega postopanja v funkciji vladavine prava. Na tem mestu ne gre navajati obsežne pravoslovne literature, ki naslavlja to vprašanje, niti številnih sodb najvišjih sodišč, tudi Evropskega sodišča za človekove pravice. Velja pa spomniti na nedavno in odmevno odločitev Ustavnega sodišča R. Slovenije v zadevi Up-879/14, ki med drugim nedvoumno pojasnjuje prav minimalni standard zagotavljanja sodniške nepristranskosti:
»Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč. / Okoliščina, da se je predsednik Vrhovnega sodišča v javnem govoru odzval na kritike sodstva in pri tem kritiziral tudi izjave obsojenca o pritožbenem sodišču, za tem pa kot predsednik senata sodeloval pri odločanju o obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, vzbuja dvom v nepristranskost sojenja Vrhovnega sodišča.«
Če obstajajo razlogi za dvom v nepristrankost sodnice ali sodišča že po videzu, potem sploh ni treba preverjati, ali je sodni postopek tudi dejansko in v resnici potekal pristransko do ene od strank v postopku; vsako sodnico in vsakega sodnika, ki stori nekaj, kar povzroči že samo videz njegove pristrankosti, je treba izločiti in sodnega postopka. In če sodnica ali sodnik stori, počne ali izrazi nekaj, kar vzbuja že samo videz njegove pristrankosti v določenih sporih (pravnih sporih določene vrste) na splošno, na primer v sporih med delavci in delodajalci, takšna sodnica/sodnik ne sme več soditi v tovrstnih sporih. To so minimalni, a hkrati normativno bistveni in sistemsko nujni standardi poštenega sodnega postopka, ki je nujni predpogoj za vladavino prava in uresničevanje ustavnosti.
4. A PRIMERI SO ŠE VELIKO HUJŠI!
Najbolj, morda daleč najbolj pa so me vznemirila pisma (in bilo jih je kar nekaj, tudi zelo dolgih), v katerih so mi ljudje pojasnjevali medsebojne sorodstvene ali prijateljske vezi med predstavniki sodišč na eni strani in eno od strank postopka na drugi strani. Poosebej se spomnim treh zgodb. Dih jemajoče. Rezultat teh sodnih postopkov je bil, seveda, vselej pogojen s takšno povezavo. Pa četudi je šlo, na primer, za sodni postopek o dodelitvi otroka v polno skrbništvo enega od staršev. V tistem primeru očeta. Ko sem prebral, da naj bi bila sodnica ali celo predsednica tistega sodišča kar strankina mama, me je zmrazilo.
Zgodbe pa so se v slovenskem sodnem sistemu tudi tokrat končale enako, kot se jih konča večina (tudi, kadar potem pride zaušnica is ESČP v Strasbourgu in še po tem): ustavno sodišče spet ni videlo razlogov, da bi v teh primerih ustavne pritožbe sploh obravnavalo. Le kratek, tako rekoč enostavčni sklep o zavrženju ali zavrnjenju. Zgodbe pa so bile filmsko očitne in dokazljive, brez fizike in gastrokirurgije.
5. ZDAJ PA ŠE O (MORDA) NAJBOLJ KONTROVERZNEM VIDIKU TE USTAVNE ZAPOVEDI
Vselej znova je treba poudariti, da je pravno nevzdržno, ker vse do danes pred slovenskimi sodišči ni bilo mogoče dokazovati znanstvenih dejstev in dognanj na temo kovida, pandemije in ukrepov. Kaj šele o mRNA cepivu. (Za tujino to ne velja! pred dnevi je celo vrhovno sodišče ene od zveznih držav v ZDA s sodbo ugotovilo in potrdilo, da je treba delavce, odpuščene zaradi zavračanja mRNA cepiv, reintegrirati na delovno mesto, saj je jasno znanstveno dokazano, da cepivo ne preprečuje ne obolenja ne širjenja bolezni – v naših mainstream mrtvih medijih niti besede o tem!). Žal nam je, da to velja tudi za Ustavno sodišče RS. Na eni strani si tako nasproti stojijo gola zatrjevanja predstavnikov oblasti in uradne državne medicine, brez zahteve po izpolnjevanju dokaznega bremena in brez enega samega avtonomnega in neodvisnega znanstvenega dokaza, ki bi utemeljeval gole (in znanstveno že dolgo tega razgaljene) trditve uradne mainstream medicine, na drugi strani pa velika količina znanstvenih dognanj in dokazov, ki neizpodbitno in neizpodbito dokazujejo, da se uradna mainstream medicina v svojih golih in z ničemer stvarno utemeljenih trditvah v najboljšem primeru moti, v slabšem in nizkotnem primeru pa laze. Tega sodna veja oblasti ne bi smela dopustiti.
Z dokaznim gradivom pa sodišča razpolagajo. Osebno vem, da z vsem potrebnim dokaznim gradivom razpolagajo delovna in socialna sodišča ter Višje delovno in socialno sodišče. Tudi Vrhovno sodišče RS. Največ gradiva pa je na Ustavnem sodišču RS. Tam so knjige, članki, študije, analize, druge vrste dokazni material… POPOLNOMA, V CELOTI, ABSOLUTNO IGNORIRANO!!
Problem objektivnosti in nepristranskosti vseh rednih sodišč in Ustavnega sodišča RS, bolje problem neobjektivnosti in pristranskosti, glede kovidnih in koronskih vprašanj ni več ne merljiv ne obvladljiv! Je pa popoln, absoluten in terminalen.
Postavlja se stvarno utemeljeno in zelo resno vprašanje, ali lahko človek, tudi človek na javni funkciji in seveda človek na sodniški funkciji, sploh lahko objektivno in neodvisno, nepristransko presoja in odloča o hudih in resnih kršitvah ustavnih pravic in svoboščin ljudi, z izvajanjem pravno nevzdržnih in znanstveno zavržnih ukrepov, določenih z nezakonitimi in neustavnimi podzakonskimi pravnimi akti, če se jim je sam kot suženj in nemisleči objekt podrejal? Ali drugače, ali lahko oseba, ki se je podredila nerazumnim, neznanstvenim, nestrokovnim, neučinkovitim, škodljivim in do človekovega intelektualnega dostojanstva izrazito ponižujočim ukrepom, sploh objektivno in neodvisno presoja v primerih zatrjevanja in dokazovanja teh kršitev?
NE, NIKAKOR NE MORE! Temeljna psihologija je o tem jasna!
Pure logic!!
Ustavno sodišče se je v eni od zadev na to temo spustilo celo tako nizko, da je kup dokaznega materiala in dolge odstavke o tem, kaj vse so pravno nevzdržni in medicinsko zavržni ukrepi storili toliko ljudem, odpravilo s stavčičem, celo zapisanim v oklepaju, da pobudnik “navaja, da je imel nekaj sitnosti s tem” in ga je to malo “obremenjevalo”). Mi pa smo pisali o močno zbolelih, odpuščenih, nepotrebno umrlih in s storjenim samomorom umrlih ljudeh – stotinah in tisočih. Za elitno in posvečeno deveterico so to “obrobne neprijetnosti.”
Navržem še konkreten primer, ki ga lepo ponazori eno od ločenih mnenj sodnice ustavnega sodišča, ki naj bi veliko vedela tudi o psihologiji v pravu, prof.dr. K.Š.S. Ločeno mnenje je zaključila s stavkom, ki je bil dejanski apel novi vladi, naj vendarle že “popravi ZNB” in vanj vnese pravno podlago za sprejemanje takšnih “RAZUMNIH UKREPOV”, ko sta (klovnjaško) nošenje mask in (prevarantsko) testiranje. Neizpodbitni dokaz: ne le o tem, da tudi ta sodnica zagotovo ni tri leta prebirala znanstvenega materiala o dogajanju in stanju, pač pa predvsem o tem, da o tematiki NE VE ABSOLUTNO NIČESAR in da je ABSOLUTNO NE RAZUME, da je ni niti sposobna MISLITI. Prepričana pa je v nekaj povsem drugega in prepričanja so beton (tudi o tem sem že pisal, zato ne bom ponavljal). Če bi ji to povedal v obraz, bi verjetno kričala name. Ne bi kričal nazaj. Ponovil bi povedano v obraz.
In če nadaljujem… Ali še malo drugače, ali lahko oseba, ki se je v svojem intelektualnem in osebnem dostojanstvu pustila ponižati in poniževati z nošenjem nekoristnih in škodljivih obraznih mask, z diagnostično neuporabnimi in škodljivimi, manipulativnimi in prevarantskimi testiranji – tlačenjem paličic v nosno votlino, pa z izkazovanjem svojih osebnih zdravstvenih podatkov in končno z vbrizganjem dokazano biološkega in vojnega smrtonosnega strupa v obliki in v sestavi mRNA cepiva (o vsem tem so znanstveni dokazi enormni in nedvoumni), sploh lahko objektivno in nepristransko presoja ta vprašanja in oblastno odloča o teh vprašanjih v primerih ljudi, ki so svoje dostojanstvo zavarovali z zavračanjem naštetih, nevarnih, škodljivih in smrtonosnih vsiljevanj?
NE, NIKAKOR NE MORE!
Ali jim lahko vsaj mirno in pozorno prisluhne?
Ne, ne more! Deloma pa ne želi. In to je celo povsem razumljivo.
Povprečno znanje s področja psihologije, tudi pravne in sodniške psihologije, zadošča za utemeljen in zanesljiv sklep, da to ni mogoče.
In vendarle so ljudje, ki so se pred tako pošastnim poniževanjem ubranili, seveda na račun enormne lastne škode (zaposlitvene, finančne, socialne, tudi zdravstvene…, pa socialne, družinske, premnogi so brez potrebe umrli, ker niso bili deležni zgodnjega zdravljenja, ker so bili dejansko evtanazirani, ker sploh niso bili zdravljeni za druge bolezni, ali pa so storili samomor…), izpostavljeni nemogočim in nerešljivim okoliščinam, v katerih o njihovih primerih oblastno odločajo ljudje, ki se bodisi v strahu bodisi zaradi nevednosti bodisi zaradi naivnosti bodisi zaradi premišljenega odmikanja pogleda stran od politično očitnih in znanstveno dokazanih dejstev bodisi zaradi šibke moralne zavesti bodisi iz kakega drugega razloga niso odločili za zavarovanje svoje moralne integritete in osebnega dostojanstva z nasprotovanjem silovitemu in nasilnemu, državnemu in globalnemu poniževanju človekovih moralnih in intelektualnih zmožnosti.
V idealnem svetu, no, niti ne idealnem, že samo v razumno nerazčlovečenem svetu bi morali biti vsi ti ljudje-odločevalci izločeni iz slehernega postopka oblastnega odločanja o pravicah in interesih drugih ljudi, ko gre za te teme. Tudi sodnice in sodniki, seveda. VSI, KI SE TEMU NISO UPRLI. Morda se kdo ni. A take osebe ne poznam.
To se seveda ne bo zgodilo, ni izvedljivo. A moralo bi biti tako.
Pika. Ne, pardon, KLICAJ!