Dr. Andraž Teršek
Inštitut Ustavnik – Pravni inštitut dr. Andraža Terška
Naj bo pogosto ali včasih, pri delu lahko pride resnih in večjih težav. Še posebej takrat, ko delovni proces vodijo vedno večje želje po čimvišjem dobičku, zniževanju stroškov, ki zaradi vedno večjih zahtev in povečevanja norme delovnega mesta, pogosto privede do poškodbe pri delu ali celo do (poklicne) bolezni. Vprašanje je le kaj je dejansko večja težava ljudi, ki se poškodujejo, zbolijo, ali je to trpljenje, ki ga povzroča sama poškodba ali bolezen, ali pa enako ali še večje trpljenje povzroča neurejenost sistema, ki odloča o podaljševanju bolniške obolelih ljudi, ki imajo z delodajalcem še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Gre torej za vprašanje kdo ima zaradi takšne sistemske neurejenosti pravil korist, kdo povzroča škodo delovnim državljanom, pa tudi delodajalcem in kdo ima od tega »dobiček«.
Veliko, res veliko ljudi, celo vse več ljudi se javlja v Sindikat Sonce Slovenije in Inštitut Ustavnik v Kopru. Delodajalci so pod stresom, delavke in delavci so obupani, izčrpani, zmedeni. Ne vedo več, kaj storiti, na koga se obrniti. Spodaj pojasnjujem, zakaj – tokrat, v tem primeru. A že uvodoma povem, da ZZZS, MZ, ZZS, Varuha, celo sodišč to prav nič ne zanima. Žal to tudi ne zanima, prav nič, ministrstva za delo – njihov odgovor na naš dopis in pobudo je bil… No, nič ni bil, ker ga ni bilo. Ključna beseda pri tej – sicer očitno neustavni nezakoniti – praksi pa je: čim manj porabljenega časa, s čim manjšo odgovornostjo, po liniji najmanjšega napora in za denar, na koncu, na vsakem letnem koncu za precej velik denar.
Ko se delavec sooči s hudo in resno boleznijo, ki mu onemogoča delo za polni čas, ali pa delo v celoti, naleti na neprebojni zdi in ugotovi, kako ‘bolan’ sistem je to. V praksi je namreč tako, da ZZZS odobri največ 30-dnevno bolniško, za vnaprej, potem, ko pa pač mine teh 30 dni, pa ZZZS zahteva nov razlog bolniške. Vselej. A kakšen nov razlog ima trajno zdravstveno prizadet človek, s trajno diagnozo bolezni in brez možnosti ozdravitve? Torej je treba ‘čarati’, treba je ponižano reči oz. napisati »ja, spet sem bil pri zdravniku, ja, spet imam isto težavo, ki ni rešena, ja, težava je še vedno trajna, ker je pač trajna, ja, imam nov izvid, enak prejšnjemu in prejšnjim, ne, ni ne zdravljenja ne možnosti ozdravitve«, ali celo »ja, dejansko sem invalid, pa če mi bo invalidska komisija to priznala ali ne” … (najbrž pa ne bo, treba je varčevati vsak euro). Brez tega ne gre. To je treba početi vsak mesec. Tudi večkrat na mesec. Skrajno ponižujoče do ljudi, do intelektualnega dostojanstva, do zdravja, v posmeh stroki, v posmeh medicini. A predstavnikov medicine tudi to očitno prav nič ne moti, saj v smeri spremembe te norosti ne storijo popolnoma ničesar.
Ne, ne gre tako, kot terjata razum in logika. Ne pri nas, ker pri nas človek potrebuje vselej znova nov izvid specialista, ni dovolj samo izvid osebnega zdravnika, pa četudi je ta izvid vsebinsko vselej enak, le datumi ne spreminjajo. In tako zafrkavajo bolne in poškodovane ljudi, se iz njih norčujejo. In to je srž problema. Torej ni tako kot v zahodnem demokratičnem svetu, kjer ti dajo bolniško glede na diagnozo, npr. za več mesecev vnaprej. Ne, pri nas se sistemsko iz ljudi raje norčuje, da potem še psihično zbolijo, dodatno, ker in ko ne morejo delati. ZZZS pa jim bolniško prekine, samo da jo prekine in se s tem razbremeni plačila zanjo. Zato se zgodi in dogaja, da delavcem nato delodajalec grozi, ker jih npr. 5 dni ni bilo neupravičeno v službo (kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi), ZZZS pa jim bolniške noče podaljševati, ker mora bolniško plačati po 30 dneh in torej dela vse, da bi prišlo za dan ali dva prekinitve bolniške, ker je potem to spet strošek delodajalca!
Celo rakave bolnike tako ponižujejo, da morajo vsakič, ko jim preneha bolniška, to podaljšati z novim izvidom, spet iti k specialistu, se spet naročiti, čakati, kar v praksi niti izvedljivo ni – v roku pridobit nove in nove izvide, enake, ali še slabše. Delajo se norca iz ljudi, bogovi v belih haljah, direktorji in javni funkcionarji, z ministri na čelu. Ljudje-delavci pa zaradi groženj delodajalcev (v smislu očitka “tu v odločbi zavoda piše, da niste na bolniški, zato morate delati«) dodatno trpijo. In tako se ljudi uničuje, dobesedno, ZPIZ pa namesto, da bi odločil o omejitvah delovne zmožnosti, npr., da nekdo ne more delati več kot 4 ure dnevno, melje mesece in mesece, preden izda sklep ali odločbo, čeprav je absolutni rok 60 dni od prejema popolne vloge po samem ZUP.
Prepogosto se tudi dogaja, da človeku, ki je bolan, ne priznajo bolniške, zdravemu človeku pa vsilijo polno bolniško. Še pogosteje pa, da delavci ne podaljšajo delne bolniške, mu pa zapovejo polno bolniško, npr. za en teden, četudi zanjo sploh ni prosil. Poznamo primer, ko je delavec tretjič poskusil podaljšati delno bolniško, ker ima neozdravljiv in hudo zdravstveno težavo, ki je neozdravljiva, ker potrjuje tudi debel sveženj medicinske dokumentacije. Podaljšanje delne bolniške mu je bilo zavrnjeno, hkrati pa mu je bila »odrejena, ukazana« polna bolniška za en teden. V smislu »saj ni res, pa je« mu je bil celo določen časovno odmaknjen dan nastopa polne bolniške, in sicer tri tedne po izdaji odločbe zavoda. Ponovim: zavod je tistega dne odločil, da delavec nastopi polno bolniško čez tri tedne. Kar tako, samovoljno, brez razloga, brez argumenta. Ob tem pa sta bila kot prva dva dneva polne bolniške določeni celo sobota in nedelja. Ob vsem drugem je to celo groba kršitev ustavne pravice do dela. Saj ni res, pa je in to zelo res.
Med vrsticami gre tudi omeniti, kako katastrofalno deluje sistem odobravanja zdravil, ki jih je mogoče dobiti v Sloveniji in povračila stroškov za zdravila, ki jih v Sloveniji ni mogoče dobiti. Na primer, zdravilo, brez katerega človek ne more živeti in je drago, se v sosednjih državah dobi zlahka in brez recepta. Slovenija za to ne navede razloga. Ko se bolnik, skupaj z zdravnico, odloči, da bo prepričeval in prosjačil zavod in zavarovalnico, naj to zdravilo vendarle uvrsti na seznam zdravil v Sloveniji, ker je njegovo življenje odvisno od tega, mu te uspe, ne da bi za to obstajal razlog. Potem se odloči prosjačiti, da bi mu stroške za zdravilo vsaj delno krili. Kupuje zdravilo, si naredi zalogo, ker občasno prihaja do motnje dobavljivosti tega zdravila, vmes pa čaka na odločitev zavoda, če mu bo delna povrnitev plačila odobrena. Čaka mesec, čaka več mesecev, čaka leto, čaka dve leti… Potem prejme sklep: povrnitev dela stroškov se odobri, a samo za račune, ki niso starejši od treh mesecev, torej se povrnitev ne odobri, saj so vsi računi starejši od treh mesecev, ker si je človek v tem času in ob motnjah dobave naredil zalogo. Saj ni res, pa je. In končni argument zavoda ob tem? Jah, ni druge, tako določa pravilnik. Ministrstva to ne moti, zavoda in zavarovalnice pa tudi ne. Praksa je premišljena: varčevati v veliko škodo ljudi.
Da niti ne omenjamo prakse zavoda, ki bolnemu delavcu, ki ne more delati, zato ne dela, po tem, ko npr. mesec dni ni delal, pošlje odločbo »za nazaj«, da bi moral delati. In kaj zdaj?
Rešitve pa so povsod po tujini že dolgo znane. Bolniška bi se morala dati glede na diagnozo in ko se zdravljenje konča, bi se moralo ZZZS obvestiti, da je zdravljenje zaključeno in bi šel delavec delati, če pa bi bila trajna bolniška, pa bi ZPIZ odločal o njegovi prihodnji usodi, ampak, kot rečeno, delajo se butce, norca, na račun ljudi.
Poanta ZZZS, filozofija, je ta:
– ko delavec nastopi bolniško, prvih 30 dni plača delodajalec, nato mora zadeva na ZZZS, ker od 31 dne dalje plača ZZZS. In zdaj pazite, kaj dela ZZZS! Namesto, da bi za pol leta dal bolniško glede na predvideno zdravljenje po diagnozi, ali pa glede na potrjeno odsotnost možnosti zdravljenja, poda bolniško za golih 7 ali 15 dni, nato jo prekine, z namenom, da delavec zamudi tudi rok za nov, četudi vsebinsko enak izvid! In kaj potem? Ja spet gremo v prvo fazo od začetka, ko prvih 30 dni plača delodajalec! Kdo tukaj profitira? Delodajalec ne (ima delavca, ki ne zmore delat, mora ‘groziti in ZZZS in delavcu), delavec ne (ki nima bolniške, delati pa ne more in je prestrašen od delodajalca), ZZZS pa privarčuje denar, ker ogoljufa delavca in delodajalca, jima naredi problem in potem s tem denarjem plača:
– izvedence zdravnike v komisiji (ti so plačani iz istega denarja, o katerem odločajo, ko odločajo o bolniški, na prvi in na drugi stopnji ob pritožbah);
– administrativni kader na ZZZS, ki mora postopke voditi zaradi pritožb.
Potrebna je, že leta in leta, SPREMEMBA ZAKONA. Vzemimo avstrijsko ureditev, nadgradimo, kar že leta predlagamo, spremembo zakona, vse rešitve so že desetletja znane, v tujini, pri nas pa diskriminacija, mobing in nasilje nad bolnimi ljudmi itd.
Nič ne pomaga lepa slovenska narava, delo kot kultura, vrednota in modus vivendi, če so ljudje, v vsem tem lepem, tako brutalno napadani od soljudi in sistema, ki so ga določeni ljudje sami oblikovali – IN GA VI IN MI PLAČUJEMO!
Glede kritike ureditve podaljševanja bolnišk in prakse ZZZS dodajamo še, da se osebne zdravnike nadpovprečno administrativno obremenjuje, namesto, da bi opravljali tisto, za kar so tam, predvsem, da bi kot prvi ugotavljali diagnoze, ki lahko v pomembnih zadevah, če so pravilne, rešijo ljudi…. Ali jim vsaj olajšajo muko, trpljenje, agonijo… Ne da bi zato izgubili zaposlitev in postali socialno ogroženi.
Tako pa ostaja osebnim zdravnikom čedalje manj časa, (imajo po več kot 2000 pacientov, cca),
so nadpovprečno obremenjeni, premalo plačani v primerjavi z drugimi zdravniki v
terciarni dejavnosti, zato odhajajo iz tega sektorja, saj se zahteva nekaj nadpovprečnega (do 5 minut časa za pregled pacienta in postavitev diagnoze, itd.). Vse to se povzroča tudi s konstantnim obremenjevanjem osebnih zdravnikov, ki morajo stalno pisati predloge na ZZZS za podaljšanje bolniške, za množico ljudi (če je od 2000 ljudi samo 5% bolnih, morajo pisati dnevno cca 50 predlogov za podaljšanje bolniške, pa na ZPIZ, ki izvaja še ugotavljanje poklicnih bolezni, po novem Pravilniku…. A jih ne priznava zares!
Vir:
https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/dnevne-novice/283805
Tako da nas res zanima, kdo bo še ostal na tem delovnem mestu, ki je tako zelo obremenjeno in bistveno nižje plačano od drugih delovnih mest v tej dejavnosti…
A minister in ministrstvo se raje ukvarjata z »digitalizacijo« – z alarmantnim sredstvom za vstop v dobo popolnega in trajnega nadzora nad ljudmi in pogojevanja njihovih življenj, kitajski model, s suženjskim podrejanjem zloveščim in zločinskim idejam Mednarodne zdravstvene organizacije (o tem je vse napisano in pojasnjeno na »Ustavniškem blogu«: https://andraz-tersek.si/blog/ ). O tem pa s slovenskimi javnimi funkcionarji ni mogoče govoriti. Razlog? Brain dead.
“Doctors turn out to be dishonest, corrupt, unethical, sick, poorly educated, and downright stupid more often than the rest of society. When I meet a doctor, I generally figure I’m meeting a person who is narrow-minded, prejudiced, and fairly incapable of reasoning and deliberation. Few of the doctors I meet prove my prediction wrong.“